Sreda je bila za Slovenske železnice (SŽ) pomemben dan. Začelo je namreč veljati reprogramiranje posojila, ki so ga železnice leta 2004 pri družbi Eurofima najele za nakup Siemensovih električnih lokomotiv. Dokumenti, ki smo jih pridobili v uredništvu Dnevnika, razkrivajo nenavadna ozadja nakupa, za katerega so se SŽ zadolžile za skoraj 130 milijonov evrov. Iz njih je mogoče razbrati, da je Siemens pri dobavi lokomotiv izplačal tudi zajetno provizijo.
Bilo je konec julija 2004. Medtem ko se je Slovenija pripravljala na državnozborske volitve, na katerih je pozneje zmagala SDS Janeza Janše, so na SŽ, ki jih je takrat vodil Blaž Miklavčič, podpisovali pomembno pogodbo. Z družbama iz koncerna Siemens so se dogovorili o dobavi dvajsetih večsistemskih električnih lokomotiv. Cena: 77,8 milijona evrov. Šlo je za uradni začetek modernizacije vlečnega parka tovornega prometa. Prve lokomotive naj bi v Slovenijo po načrtu prišle junija 2006.
Siemensova nakazila podjetju, ki ni več obstajalo
Le nekaj mesecev po podpisu pogodbe so na račun, odprt pri celovški poslovalnici banke Bawag, začela prihajati nenavadna nakazila. V dveh dneh novembra 2004 je matična družba Siemens iz Nemčije nanj najprej vplačala 734.000 evrov. Namen nakazila ni bil razviden. Že v začetku leta 2006 je na isti račun iz Siemensa prišlo novih 800.000 evrov, tokrat tudi z opisom, zakaj so jih nakazali. Šlo je za »drugi del plačila za projekt SŽ – električne lokomotive«. Zakaj bi Siemens denar za plačilo lokomotiv nakazoval na omenjeni račun, ni jasno. Po naših podatkih ga je namreč odprlo britansko podjetje London United Business System. Tega je že konec devetdesetih let prejšnjega stoletja ustanovil širši javnosti neznani poslovnež MalikHadžialjević, danes lastnik družbe Grandex, ki se v Sloveniji in drugih državah ukvarja s trgovanjem na debelo. A pri tem je ključen podatek, da londonsko podjetje v času, ko mu je Siemens nakazoval denar, uradno sploh ni več obstajalo. Iz britanskega registra podjetij je bilo izbrisano že leta 2001, kar dokazuje več listin.
Če torej povzamemo, je Siemens, multinacionalka svetovnega formata, ki so jo takrat pretresali korupcijski škandali, za pomoč pri več deset milijonov evrov vrednem poslu v Sloveniji najel podjetje, ki ni več obstajalo. Gre sicer za račun, na katerega je Siemens med letoma 2004 in 2008 skupno nakazal več kot dva milijona evrov. V tem času so SŽ – takrat že pod vodstvom Tomaža Schare – na veliko sodelovale s Siemensom. Z njim so med drugim podpisale pogodbo o dobavi dodatnih dvanajstih lokomotiv v vrednosti 48 milijonov evrov. Pri tem velja omeniti, da so Siemens v času nakazil v Avstrijo pretresali korupcijski škandali. Njegovi posli so dvigovali prah v več državah. Nemški pravosodni organi so novembra 2006 izvedli več hišnih preiskav v Siemensovih družbah. Koncern je skupaj plačal za okoli 1,6 milijarde ameriških dolarjev kazni.
Kako se je Siemensov denar »prelival« v gotovino
Kje je končal denar, ki ga je Siemens nakazal na račun v Celovcu? Kot je razvidno iz dokumentov, se je večina »prelila« v gotovino, ki jo je dvigoval Malik Hadžialjević. Po naših podatkih si je tako Hadžialjević »drugi del plačila za lokomotive« v višini 800.000 evrov izplačal z računa z 11 dvigi v obdobju dveh mesecev. Kam je šel ta denar, ni mogoče ugotoviti. Na Hadžialjevića smo zato naslovili več vprašanj. Med drugim nas je zanimalo, kakšna je bila njegova vloga v poslu z lokomotivami in zakaj je Siemens na račun London United Business System nakazal okrog dva milijona evrov. »Spomnim se, da je podjetje London United Business System pred leti poslovno sodelovalo z družbo Siemens,« je potrdil Hadžialjević, ki drugih pojasnil ni želel dajati. »Družba je bila pred veliko leti zbrisana iz registra, zato dokumentacija te družbe ni na razpolago,« je še dodal.
A zanimivo je, da se danes nihče od vpletenih v posel z lokomotivami ne spomni ne podjetja iz Britanije ne Hadžialjevića. Še najmanj v slovenskem Siemensu. »Sodelavci, ki so takrat sodelovali pri projektu dobave lokomotiv, omenjenega gospoda ne poznajo. Tudi v sistemu, v katerem imamo zabeležena podjetja, s katerimi smo kadar koli imeli kakšne finančne transakcije, podjetja London United Business System ni med našimi poslovnimi partnerji,« so nam pojasnili v Siemensu Slovenija. Blaž Miklavčič, ki je moral vrh SŽ zapustiti v začetku leta 2005, nam je zatrdil, da za podjetje in Hadžialjevića »nikoli ni slišal«. Prav tako o njem ne vedo ničesar na SŽ, ki jih danes vodi Dušan Mes.
Transakcije zaznali tudi slovenski organi
Siemensove transakcije na račun v Avstrijo je sicer sredi leta 2008 po naključju odkril tudi slovenski urad za preprečevanje pranja denarja. Ta je namreč preiskoval sumljiva nakazila SCT Ivana Zidarja na celovške račune »slamnatih« ali celo fiktivnih podjetij. Eno od podjetij, ki jim je SCT najmanj enkrat nakazal denar, je bilo tudi London United Business System. Konec leta 2004 je od SCT prejelo skoraj 375.000 evrov. Katere materiale ali storitve je s tem plačal takrat največji domači gradbinec, ni znano. Po naših podatkih pa je urad o nakazilu štiri leta pozneje obvestil vrhovno državno tožilstvo.
A tudi pristojnim organom ni uspelo ugotoviti, kaj se je v resnici skrivalo za transakcijo. Četudi se je nakazilo SCT na enak način kot pri Siemensu zelo hitro prelilo v gotovino, so na uradu ocenili, da »najverjetneje ni povezana s (siceršnjim, op. p.) spornim poslovanjem SCT«. Hadžialjevića, ki je v štirih letih skupno dvignil kar 2,3 milijona evrov gotovine, namreč urad ni zasledil pri preostalih podjetjih, ki jim je SCT na podlagi fiktivnih računov izplačeval visoke zneske. To so zapisali tudi v poročilu, ki so ga konec leta 2008 poslali policiji in tožilstvu. Morebitne povezave med Siemensom in Zidarjem, ki je bil leta 2010 v Nemčiji pravnomočno obsojen zaradi podkupovanja, po dostopnih podatkih niso preiskovali.