Razširitev sankcij proti Rusiji bo pomembno upočasnila tudi gradnjo plinovoda Južni tok, s katerim je Gazprom pri izvozu zemeljskega plina v Evropo želel obiti Ukrajino.
Čeprav se najnovejši ukrepi EU in ZDA z izjemo omejitve izvoza tehnologij za črpanje nafte na zahtevnejših območjih ne nanašajo na energetske posle, je veriga držav, s katerimi je Rusija sklenila meddržavne sporazume o gradnji, očitno že začela razpadati. Bolgarija, ključna država na trasi plinovoda, ki bo njeno črnomorsko obalo povezoval z ruskim pristaniščem Anapa, je že prejšnji mesec ustavila gradnjo. Bolgarski predsednik Rosen Plevneliev je pred dnevi pozval k »zamrznitvi« projekta do končne odločitve, ki jo bo v zvezi z njim sprejela evropska komisija. Gazprom je k politični rešitvi odprtih vprašanj z Brusljem že pozval tudi njegov avstrijski partner OMV. Javno podporo Južnemu toku je v zadnjih dneh izrazil le madžarski premier Viktor Orban. A v tej državi razmišljajo tudi o spremembi načrtovane trase. Po eni od različic glavna cev plinovoda ne bi več vodila do Lendave, ampak do plinskega vozlišča Baumgarten pri Dunaju. To pa bi Slovenijo de facto izločilo iz projekta.
»Čutiti je zadržanost in skrb«
»V odnosih z ruskimi partnerji je čutiti zadržanost in zaskrbljenost. Kar se dogaja, ni dobro, zato upam, da se bodo razmere v Ukrajini kmalu umirile. Zaradi političnega zaostrovanja je projekt pod vprašajem. Vedeti pa moramo, da je Rusija že 35 let stabilen dobavitelj plina Sloveniji,« je včeraj dejal Marjan Eberlinc, direktor družbe Plinovodi, Gazpromovega partnerja pri milijardo evrov vrednem slovenskem delu Južnega toka. Pri tem ni zanikal, da so se nekatere aktivnosti pri pripravi projekta zaradi novih okoliščin upočasnile ali celo ustavile. Dogovora o proračunu skupnega podjetja Južni tok Slovenija, ki bo gradilo plinovod, tako tudi po večmesečnih pogovorih še ni. Prav tako ni znano, kolikšna bo zmogljivost slovenskega dela plinovoda. Gazprom je tako po skoraj letu dni odlašanja v Ljubljano naposled poslal tranzitno pogodbo, ki je podlaga za dogovore o financiranju. A Rusi vanjo, kot smo izvedeli, niso vnesli podatkov o načrtovanih količinah plina v slovenski cevi.
Hkrati z napadom evropske komisije na Južni tok se je v zadnjih tednih okrepila tudi fronta zagovornikov iskanja alternativnih virov plina za srednjo in vzhodno Evropo. Že pred dvema tednoma je tako odhajajoči evropski komisar za energijo Günther Oettinger hrvaškemu predsedniku Ivu Josipoviću obljubil polno podporo pri pripravi in gradnji terminala za utekočinjeni naravni plin (LNG) na otoku Krk. V energetskih krogih je mogoče slišati, da naj bi bili projektu, ki bo luč sveta po najnovejših napovedih ugledal okrog leta 2020, močno naklonjeni tudi Američani. Končni cilj naj bi bila plinovodna povezava med Baltskim in Jadranskim morjem. Ta bi presekala krožno zanko, ki so jo Rusi želeli v srednji Evropi »zavezati« z gradnjo plinovodov Severni in Južni tok. Že letos naj bi bila tako zgrajena terminal za LNG v poljskem pristanišču Šwinoujsčie, ki ga financira Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), in plinovodna povezava med Poljsko in Češko.
Najmočnejše karte ima Viktor Orban
Z navezavo tako imenovane Višegrajske plinske transverzale do Jadrana in njenim morebitnim podaljškom do pristanišča Drač v Albaniji, kjer imata pri naftno-plinskih poslih pomembno vlogo tudi kanadski podjetji, ki ju vodi nekdanji generalni sekretar zveze Nato Wesley Clark, bi lahko države srednje in vzhodne Evrope vsaj deloma zmanjšale svojo odvisnost od ruskega plina. Toda za uspeh teh načrtov je ključnega pomena Madžarska. Orban in ruski predsednik Vladimir Putin postajata vse tesnejša zaveznika. Politično zbliževanje sta pred meseci kronala tudi z dogovorom o posodobitvi in razširitvi madžarske jedrske elektrarne Paks.
To ne preseneča, saj ima Orban v partiji strateškega pokra v regiji v rokah močno karto: skoraj 50-odstotni lastniški delež Mola v hrvaški Ini. Nakupu tega je že več mesecev najbližje ruska naftna družba Rosneft, ki velja za podaljšano roko Kremlja. Pri tem seveda ne gre spregledati, da bi ruski vstop v Ino načrte s plinskim terminalom na Krku najverjetneje spet za nedoločen čas odložil v predal. Po oceni Eberlinca je sicer slovenski plinovodni sistem pripravljen tudi na dobavo plina s Krka. »Državni prostorski načrt za plinovod Kalce-Jelšane, ki bo omrežje povezoval s Hrvaško, je v pripravi, projekt pa je na sredini poti.« je dejal Eberlinc.
