Če bo državi in paradržavnim skladom uspelo prodati vseh 15 podjetij, ki so uvrščena na seznam za privatizacijo, bi bil to le obliž na rano. Ob upoštevanju trenutnih cen na borzi, nezavezujočih in zavezujočih ponudb lahko namreč država pričakuje do največ dve milijardi evrov kupnine, državni upravljalci pa še do okoli 400 milijonov evrov.
Tudi če bi država to kupnino v celoti namenila za predčasni odkup obveznic, za katere plačuje najvišjo obrestno mero, bi na letni ravni pri plačilu obresti lahko prihranila le okoli 100 milijonov evrov. To pa je, kot kažejo naše analize, celo manj kot podjetja, namenjena privatizaciji, na leto plačajo različnih davščin, prispevkov, carin in drugih dajatev.
Smeli načrti, toda realnost...
Slovenija si s privatizacijo, ki sodeč po zadnjih zapletih in izkušnjah iz preteklih let ne bo potekala s »svetlobno hitrostjo«, ne more obetati občutnega znižanja javnega dolga in njegovega bistveno cenejšega servisiranja. Javni dolg Slovenije po zadnjih podatkih Eurostata znaša že 78,7 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) oziroma slabih 28 milijard evrov, obresti za poplačilo dolga pa so se lani povzpele že na vrtoglavih 915 milijonov evrov.
Ob upoštevanju pričakovane kupnine se v povsem drugačni luči pokaže tudi zapis iz osnutka koalicijske pogodbe, da bo država sredstva od privatizacije namenila tudi za financiranje strateških razvojnih projektov. Če bi država del kupnine namenila za investicije, bi bil učinek na znižanje javnega dolga še toliko skromnejši. Teoretično ekonomsko je seveda res, da bi s pomočjo investicij v prihodnje lahko pospešili preporod gospodarske aktivnosti in iz tega naslova zniževali javni dolg, a država za investicije iz leta v leto namenja manj lastnih sredstev.
Milijoni iz dividend ne pokrijejo stroškov
Če država ne bi imela velikih težav z razumevanjem in izvajanjem korporativnega upravljanja v podjetjih v državni lasti, bi se upravičeno spraševali, čemu prodajati podjetja, ki državi prinašajo dividende. Telekom Slovenije, Aerodrom Ljubljana, Cinkarna Celje in Žito so državi in državnim upravljalcem od leta 2008 izplačali za 300 milijonov evrov dividend, od česar samo letos za skoraj 73 milijonov evrov.
Tem prilivom se bo morala država po privatizaciji odpovedati. Seveda dividende podjetij, ki jih namerava država prodati, v zadnjih letih še zdaleč niso pokrile stroška, ki ga je država imela z dokapitalizacijami nekaterih izgubaških družb. Adrio Airways je morala denimo država dokapitalizirati kar štirikrat (skupno 85 milijonov evrov), Elan dvakrat (skupno 20 milijonov evrov), NKBM in NLB pa sta samo konec lanskega leta dobili 2,4 milijarde evrov državne dokapitalizacije. Vložkov v ta podjetja država ne bo dobila povrnjenih niti z njihovo prodajo.
Kot smo razkrili, naj bi madžarska OTP za NKBM ponujala vsega 300 milijonov evrov, ameriški milijarder Wilbur L. Ross pa še sto milijonov manj. Če ti ponudbi prejudiciramo na NLB, lahko država za 75-odstotni delež največje državne banke pričakuje do 700 milijonov evrov. Če gledamo absolutne številke, je za državo najbolj donosen Telekom Slovenije, ki je od leta 2008, ko se je začela finančno-gospodarska kriza, skupaj izplačal za 353 milijonov evrov dividend, od česar se je nekaj več kot 220 milijonov evrov steklo neposredno v proračun, nekaj manj kot 35 milijonov evrov pa sta dobila še Kapitalska družba in Slovenski državni holding.
Poleg dividend še davki, prispevki in trošarine
Toda dividende zvodenijo v primerjavi z različnimi davki in prispevki, ki jih ta podjetja nakažejo v proračun. Od leta 2010 so analizirana podjetja samo za plačilo socialnih in pokojninskih zavarovanj namenila skoraj 400 milijonov evrov, pri tem pa plačala več kot 50 milijonov evrov davka na dobiček ter še nekajkrat več davka na dodano vrednost, nadomestil in drugih davščin. Na primer, skupini Telekom Slovenije in NLB sta v zadnjih štirih letih za pokojninska in socialna zavarovanja plačali vsaka po slabih 100 milijonov evrov, Cinkarna Celje pa nekaj več kot 30 milijonov evrov socialnih prispevkov in davka na dobiček. Skupina Unior je samo lani plačala 24,6 milijona evrov različnih davščin in prispevkov, kar je tretjino več, kot je vredna na borzi. Skupina Žito je plačala skoraj deset milijonov evrov, Helios pa 7,2 milijona evrov davka od dobička, prispevkov, taks, carin in trošarin.
Seveda bodo omenjena podjetja, če bodo poslovala v današnjih okvirih ali poslovanje celo okrepila, tudi v prihodnje plačniki socialnih in drugih prispevkov, zato se država s privatizacijo tem prilivom ne odreka. Se pa bo država odrekla dividendam, ki jih prejema iz teh podjetij. Dr. Janez Prašnikar z ljubljanske ekonomske fakultete pravi, da na splošno o prednostih in slabostih prodaje podjetij ni mogoče govoriti, saj je vsako podjetje zgodba zase. Tako od prodaje dobro stoječih podjetij pričakuje precejšnje pozitivne učinke, predvsem, da bo kupec zaradi boljšega obvladovanja trga v večji meri izkoristil potencial podjetja. »S tem bo proračun pridobil več davka na dobiček. Verjetno bo podjetje tudi zaposlilo več ljudi. Če bo hotelo imeti zadovoljne in produktivne zaposlene, jih bo moralo ustrezno plačati. S tem se bo v proračunu nabralo več prispevkov in davkov,« ocenjuje Prašnikar.
Milijoni po dobaviteljski verigi
Eno največjih tveganj bi lahko predstavljala odločitev novih lastnikov, da po prevzemu zamenjajo obstoječe dobavitelje, ki prav tako polnijo državno blagajno.
Zreška skupina Unior namreč posluje s 1700 slovenskimi dobavitelji, ki jim je lani plačala 123 milijonov evrov, medtem ko slovenske družbe iz Skupine Helios, ki 75 odstotkov proizvodnje prodajo v tujino, okoli 1200 domačim dobaviteljem na leto plačajo 60 milijonov evrov. Skupina Žito je lani od okoli 2500 domačih dobaviteljev kupila za 47 milijonov evrov blaga, materiala in storitev, Aerodrom Ljubljana od približno 700 slovenskih dobaviteljev za 17,9 milijona evrov, Adria Airways Tehnika je približno 250 slovenskim dobaviteljem plačala 5,5 milijona evrov, Terme Olimia, kjer delež domačih dobaviteljev dosega 90 odstotkov, okoli osem milijonov evrov (brez DDV), Gospodarsko razstavišče pa je nekaj manj kot 550 dobaviteljem plačalo 3,76 milijona evrov.
Samo omenjenih sedem podjetij, v katerih so bili pripravljeni razkriti obseg poslovanja z njihovimi slovenskimi partnerji, okoli 7000 podjetjem na leto torej zagotovi za več kot 265 milijonov evrov prihodkov. Pri tem velja dodati, da slovenske proizvodnje Heliosa 75 odstotkov izdelkov, proizvedenih v državi, izvozijo, v Uniorju pa skoraj vse končne proizvode naredijo v Sloveniji, pri čemer 80 odstotkov prihodkov ustvarijo v tujini.