Zaklinjanje, da Slovenci ne bomo več doživeli bančne krize razsežnosti preteklih let, dobiva temelje s prenosom evropskih direktiv in spremembami novele zakona o bančništvu (ZBan-2). Predlog novele bodo na vladi obravnavali danes.
Čeprav novela zakona o bančništvu določa tudi pravila za reševanje bank v finančnih težavah, je jasno, da je rdeča nit prenovljenega zakona predvsem preventiva in ne kurativa. Na to nakazujejo precej ostreje naravnani pogoji za imenovanje nadzornikov bank, ki jih je Banka Slovenije doslej pogosto odpoklicala za tem, ko so naredili veliko škode.
Podobno, s ciljem preprečitve novih pretresov, bodo morale banke napolniti dva sklada, ki ju v Sloveniji še nimamo: sklad za jamstva in sklad za reševanje bank. Za polnjenje prvega bodo imele osem let časa, na koncu pa bo moral doseči 0,8 odstotka vseh zajamčenih depozitov v bančnem sistemu, kar je nekaj več kot 100 milijonov evrov. Sklad za jamstva nima določenega roka trajanja, sklad za reševanje bank pa je prehoden – trajal naj bi deset let. Vanj bodo morale banke vplačati 2,3 odstotka zajamčenih vlog ali približno 350 milijonov evrov. Denar bo upravljala Banka Slovenije, če ne bo pretresov, pa ga bo po desetletju vrnila bankam. Čeprav so se bančniki pritoževali nad novimi stroški, ki naj bi jim jih povzročil sklad, so njihove trditve očitno pretirane. Ob tem, da bodo denar verjetno dobili nazaj, bo za nameček več kot polovica vplačil v sklad obravnavanih kot naložba in ne kot strošek, zaradi česar bančne bilance ne bodo dodatno obremenjene.
Podobne sklade vzpostavlja več evropskih držav. Že zdaj je namreč jasno, da bodo manjše banke zelo težko prišle do sredstev iz 55 milijard evrov vrednega sklada za reševanje bank v okviru drugega stebra bančne unije (SRM). Nad izplačili sredstev bo bdel bataljon evropskih institucij, ki jih nesistemske banke verjetno ne bodo zanimale. Pa čeprav bodo tako kot vse ostale v osmih letih v sklad prispevale en odstotek zajamčenih vlog.
Čeprav so varnostne mreže, v obliki skladov ali kapitala, izredno pomembne za stabilnost bančnega sistema, bi morala zakonodaja hkrati spodbujati banke k podpiranju gospodarstva. Vendar tega ne počne, temveč nalaga bankam v obliki kapitalskih zahtev čedalje višja bremena. Tako bodo morale banke do leta 2019 postopno okrepiti stopnjo najkakovostnejšega delniškega temeljnega kapitala na osem odstotkov. Vse bodo morale hkrati vzdrževati še 2,5-odstotni varovalni kapitalski blažilnik. Če tega standarda ne bodo dosegale, jih bodo doletele omejitve pri delitvi dobičkov in izplačevanju nagrad ter drugih variabilnih prejemkov. Predvsem večje banke bodo morale v določenih primerih vzdrževati tri dodatne blažilnike: prociklični blažilnik (do 2,5 odstotka), blažilnik sistemskih tveganj (do pet odstotkov) in blažilnik za sistemsko pomembne institucije (do dva odstotka).
Posebno zanimiv je prociklični blažilnik, ki je namenjen kopičenju kapitalskih zalog v času ekspanzije in hkratnemu preprečevanju pretirane rasti kreditiranja. Čeprav smo v Sloveniji na lastnih izkušnjah lahko videli, kako nevarna je 30-odstotna rast kreditiranja, resno skrbi, da bodo nove zahteve dodatno odvrnile banke od prevzemanja tveganj in posojanja denarja. Pri tem je treba poudariti, da kapital ni poceni. Čeprav ocena o stroških bank zaradi višjih kapitalskih zahtev še ni narejena, je zelo verjetno, da bodo velik del stroškov nosili komitenti.
