Slovenci smo v domače banke samo lani vložili 3,5 milijarde evrov, vendar to na žalost ni bistveno spremenilo njihovega odnosa do gospodarstva. Podjetjem so obrnile hrbet že med krizo – obseg kreditov gospodarstvu se je od konca leta 2008 do konca oktobra letos zmanjšal za polovico – za nekreditiranje pa imajo še danes najrazličnejše izgovore. Zadnji priljubljeni je, da pri nas enostavno ni pravih projektov. V tujini očitno menijo drugače, saj so se slovenska podjetja lani prek meja Slovenije zadolžila za eno milijardo evrov. Obupana nad bankami vse intenzivneje iščejo tudi alternativne vire financiranja.
»V bankah imajo tako namesto prvovrstnih komitentov, ki bi zagotavljali reden vir prihodkov, vse večji pomen komitenti s slabšo bonitetno oceno, ki predstavljajo tveganje za nadaljnje poslabševanje kakovosti bančnih naložb,« opozarjajo v Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Nevarnost je dvojna. Medtem ko ostajajo banke brez najboljših strank, se v Sloveniji, podobno kot v Evropi in svetu, razrašča bančništvo v senci, ki je podvrženo bolj ohlapni regulaciji in ne pozna varovalk, kot so jamstvene sheme ali operacije financiranja centralne banke. Posledično predstavlja večje tveganje za stabilnost bančnega sistema. Neuradno smo izvedeli, da naj bi potencialna tveganja in nepravilnosti v slovenskem bančništvu v senci že preiskovali v Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP), kjer pa na Dnevnikova vprašanja o morebitni preiskavi niso dali jasnega odgovora.
Vse pogosteje mimo bank
Mednarodni denarni sklad (IMF) je v nedavnem poročilu o nebančnem finančnem posredovanju ali tako imenovanem bančništvu v senci zapisal, da je hkrati dar za gospodarstvo in prekletstvo za finančni sistem. Pozval je k večji regulaciji, podobna stališča pa imajo tudi evropske institucije, ki so s poostrenim nadzorom bank in krepitvijo kapitalskih zahtev pravzaprav dodatno spodbudile rast bančništva v senci. V Banki Slovenije pojasnjujejo, da prinaša bančništvo v senci celo paleto različnih tveganj, od nevarnosti »okužb« zaradi tesne povezanosti reguliranega in nereguliranega sektorja do likvidnostnih in kreditnih tveganj ter disproporcionalne rasti finančnega vzvoda. Z njegovo vzdržno rastjo se tveganja v finančnem sistemu le še povečujejo. Po oceni Odbora za finančno stabilnost (FSB) je bančništvo v senci lani preseglo 60.000 milijard evrov, pri čemer rastejo predvsem oblike neposrednega posojanja podjetjem. Ob dejstvu, da se bančni sektor v svetu in EU krči, predstavlja obseg bančništva v senci že četrtino svetovnega finančnega sektorja. Podatki za minuli dve leti kažejo podobne trende tudi v Sloveniji, so pojasnili v Banki Slovenije.
Odmik podjetij od bank dokazuje že dejstvo, da se čedalje pogosteje odločajo za izdajo komercialnih zapisov in obveznic. Že lani so doumela, da se jim bolj splača pokriti vse stroške, ki jih prinaša zadolževanje na trgu – od plačila bonitetni hiši za podelitev bonitetne ocene do kritja stroškov same izdaje – kot se zadolževati pri bankah po nekonkurenčno visokih obrestnih merah. Kako neugodne razmere so vladale v bančnem sistemu, dokazuje že podatek, da so bili Gorenje, Petrol, Mercator in Tušmobil lani pripravljeni vlagateljem v njihove obveznice in komercialne zapise plačati od 4,45 do celo 6,5 odstotka visoke obresti. Denarna politika Evropske centralne banke (ECB) pomeni, da so letos razmere še ugodne, obrestne mere na slovenske dolžniške papirje so namreč padle na rekordno nizko raven. Gorenje, Impol, Petrol, SIJ, KD Group in Incom so se z izdajo obveznic in komercialnih zapisov tako zadolžili že za več kot 200 milijonov evrov, pri čemer so zbrani denar plačali po obrestnih merah med 2,75 in 4,5 odstotka.
Podjetja jemljejo stvari v svoje roke
Zadnji podatki Banke Slovenije nakazujejo, da so pomemben kupec podjetniških vrednostnih papirjev tudi slovenske nefinančne družbe. Podjetja pomagajo podjetjem, in to na različne načine, kar potrjujejo tudi v Umarju: »V zadnjem času vse pomembnejše postaja tudi tako imenovano medpodjetniško financiranje.« V okviru tega si podjetja največkrat podaljšujejo plačilne roke.
Rešitve iščejo tudi znotraj skupin in dobaviteljskih verig, saj bankam ne zaupajo več. To dokazuje tudi podatek, da so v desetih mesecih letos okrepila obseg depozitov za devet odstotkov, na skoraj 4,6 milijarde evrov, s čimer kopičijo denar tudi za financiranje hčerinskih družb. Nekatera podjetja se odločajo celo za prodajo zalog, da bi financirala posojila dobaviteljev.
V Gorenju poleg zadolžitev na trgu še vedno iščejo skupni jezik z bankami. »Prizadevamo si za rešitve tako imenovanega financiranja oskrbne verige, s katerim bi banke podprle naše dobavitelje.« V Evropi je denimo čedalje pogosteje, da dobavitelji pri bankah pridobijo posojilo na podlagi prodaje terjatev, ki jih imajo do zanesljivega kupca. V tem primeru bi bilo to Gorenje, s čimer bi dobaviteljem omogočilo hitrejši dostop do financiranja. »O tem se pogovarjamo z različnimi finančnimi institucijami v Sloveniji in tujini,« so pojasnili v velenjski skupini.
