V kamniškem Svilanitu nedolgo po tem, ko so praznovali 75-letnico obstoja, ugašajo stroje in proizvodnjo tekstilnih izdelkov selijo v Turčijo. Direktorica in večinska lastnica Mojca Šubic je uresničila napovedi in na skupščini dan pred božičem sprejela sklep o začetku likvidacije.
Več deset delavcev, ki so po obsežnem odpuščanju leta 2009 še obdržali službo v proizvodnji, občina Kamnik in tamkajšnji zavod za zaposlovanje so zaman upali, da bo nekdaj velika tekstilna tovarna premostila težave in se pobrala iz izgube. Dodatno upanje jim je vlilo poslovodstvo, saj je pred štirimi leti ustavilo že začeto likvidacijo. Po očiščenju in prestrukturiranju poslovanja je ugotovilo, »da je proizvodnja na dolgi rok še vedno rentabilna«.
Njihovih upov je zdaj dokončno konec. V Kamniku bo ostala le minimalna proizvodnja, poleg nje pa oddelki razvoja, oblikovanja in trženja ter Svilanitova trgovina. Nadaljevali bodo tudi (vele)prodajo izdelkov pod uveljavljeno blagovno znamko. Za kupce se bo spremenilo le to, da brisače, posteljnina, preproge... ne bodo več izdelani izpod rok delavcev iz Kamnika, temveč Turčije.
Za selitev proizvodnje so se odločili zaradi ekonomskih razlogov, je pojasnila Šubičeva, saj bodo le tako lahko zvišali kakovost izdelkov in obenem zmanjšali stroške proizvodnje. Tega v Sloveniji ni mogoče narediti, poudarja, saj trg ne priznava stroškov tekstilne proizvodnje. V letu 2013 je sicer dodana vrednost na zaposlenega v skupini Svilanit znašala pičlih 16.000 evrov. Po besedah prve dame Svilanita ne gre za ukinjanje znane blagovne znamke, ampak ravno nasprotno – skrb za njeno ohranitev. »Še vedno bomo zagotavljali visoko kvalitetne izdelke, ki jih poznajo naši kupci,« je zaključila Šubičeva.
Prva dama Svilanita se brani: »V izogib špekulacijam bi rada posebej poudarila, da selitev ni posledica poslabšanja poslovanja, problemov z bankami, previsoke zadolžitve ali drugih problemov.« Vseskozi se namreč pojavljajo očitki o domnevnih nepravilnostih pri njenem prevzemu Svilanita in s tem večmilijonsko finančno izčrpavanje podjetja. Iz Svilanitovih bilanc je kljub vsemu jasno razvidno, da ga je pomembno bremenil tudi prevzem iz leta 2008. Kot smo razkrili v Dnevniku, je s Sašem Pušnikom, direktorjem financ in računovodstva, za nakup Svilanita namenila 7500 evrov lastnega denarja in še četrt milijona evrov posojila. Skoraj dva milijona evrov, kolikor bi morala plačati prejšnjemu lastniku, družbi BPT iz Tržiča, pa sta prenesla na Svilanit. Zaradi domnevno spornega lastninjenja podjetja so ju ovadili ljubljanski kriminalisti.
Ob tem velja spomniti na izjave Šubičeve izpred leta in pol v pogovoru za časnik Delo. Kot je pojasnila, je bila privatizacija pot za »ohranitev Svilanita in čim več služb, poslov, kupcev«. Za njen zaključek sta s Pušnikom potrebovala tudi soglasje zaposlenih oziroma sveta delavcev. Ironično sta jih prepričala z besedami, da bodo (le) s privatizacijo nadaljevali proizvodnjo v Kamniku. A te, kot rečeno, v kratkem ne bo več. Ob tem sicer ne gre spregledati, da je Šubičeva krmilo Svilanita prevzela v trenutku, ko je ta zabredel v hude finančne in poslovne težave.
V šestih letih je podjetje z bolečimi ukrepi in zniževanjem stroškov poplačalo velik del obveznosti do bank in drugih upnikov. Zadolženost celotne skupine Svilanit se je od leta 2008 znižala z osem milijonov evrov na trenutnih samo 2,5 milijona evrov. Kako je v pravkar končanem letu poslovala skupina Svilanit, Šubičeva še ne razkriva. Je pa povedala, da je bilo po vseh kazalnikih boljše kot v letu 2013. Takrat je skupina ustvarila dobrih devet milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje, izgubo iz poslovanja pa prepolovila na 364.000 evrov. Obenem je Svilanitu uspelo ustaviti negativni trend na področju denarnega toka iz poslovanja (EBITDA), saj je bil znova pozitiven.