Bili so časi, ko je samo stavek ali beseda guvernerja Evropske centralne banke (ECB) Maria Draghija zalegla za pomiritev trgov. Ko je bilo dovolj znižanje ključne obrestne mere na rekordno nizko raven ali zgolj obljuba o ukrepanju, da so se stvari začele postavljati na svoje mesto. A ti časi so mimo. »Položaj ni enostaven in zahteva panevropsko mešanico politik, ki bi omogočile večjo učinkovitost denarne politike,« je prepričan strokovnjak za monetarno ekonomijo dr. Igor Masten.
ECB je letos z več prijemi poskušala območje evra rešiti pred gospodarsko apatijo in nevarno nizko rastjo cen. Ključno obrestno mero je znižala na rekordno nizkih 0,05 odstotka. Prvič sploh je uvedla negativno obrestno mero na depozite, ki jih želijo banke prek noči nalagati na njenih računih. Bankam je vsiljevala poceni denar, namenjen spodbujanju posojanja, in začela z odkupi izvedenih finančnih instrumentov posegati na trg.
Kljub temu tone območje evra v deflacijo – pospešek daje 40 odstotkov nižja cena nafte – in nevarnost ponovne recesije. ECB medtem kot ena izmed redkih velikih svetovnih centralnih bank še naprej odlaša s sprožitvijo obljubljene »bazuke« denarne politike ali tako imenovanega kvantitativnega sproščanja (QE), ki bi po ožilju gospodarstva pognalo svež denar. Ameriška centralna banka Federal Reserve je to storila že pred leti, gospodarska rast ZDA bo letos več kot triodstotna, okrepila se je zaposlenost in tudi rast cen. So v ECB dovolj aktivni v boju proti skrb zbujajočim trendom?
Denarni politiki zmanjkalo prostora
»Raje bi se vprašal, kako učinkoviti so sploh še lahko ukrepi ECB,« je vrnil žogico Masten. Denarna politika se je namreč v preteklih letih iztrošila in ne učinkuje več. V območju evra ostajata izredno šibki tako zasebna kot tudi investicijska potrošnja, ki je v območju evra še vedno petino nižja kot pred krizo. »Najučinkovitejša rešitev bi bilo znižanje davkov,« razmišlja Masten in dodaja, da bi v tem primeru podjetjem in gospodinjstvom ostalo več denarja, ki bi ga lahko namenila za vlaganja. Prav to bi nato okrepilo potrebo po financiranju, posledično bi postala spet učinkovitejša denarna politika ECB.
Za zdaj transmisijski mehanizmi ne delujejo več, ukrepi ECB niso okrepili ne inflacije, ki je novembra padla na 0,3 odstotka, ne obsega posojil podjetjem, ki je v tretjem četrtletju upadel za približno dva odstotka. Nič bistveno bolje ni v Sloveniji. Guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec je opozoril, da je Slovenija v fazi rasti brez posojil, zaradi 14-odstotnega deleža slabih terjatev v bančnem sistemu pa rasti obsega posojil ne gre kmalu pričakovati. Ta izjava je še dokaz več, da posojilna operacija dolgoročnih ciljanih posojil (TLTRO), namenjenih spodbujanju kreditiranja v območju evra, (še) ne bo imela želenih učinkov. Pa čeprav so si slovenske banke na njej sposodile dobrih 706 milijonov evrov, evropske pa 212 milijard evrov. Povečanje likvidnosti, ko je te že dovolj v sistemu, namreč nima velikega mejnega oziroma dodatnega učinka.
Zamujena priložnost
Večje učinke pričakuje ECB od različnih programov odkupovanja finančnih instrumentov, ki bi poleg likvidnosti zagotavljali bankam tudi zmanjšanje izpostavljenosti tveganjem. Gre za tako imenovano absorbcijo tveganj, ki bi razbremenila bilance, sprostila kapital in ponudila možnost okrepitve posojanja.
ECB je jeseni že začela kupovati obveznice s kritjem, ki jih ima v svoji bilanci za okoli 60 milijard evrov. S premoženjem zavarovanih vrednostnih papirjev (ABS) pa je doslej kupila za 1,9 milijarde evrov. Trg je torej še v povojih. Prav tako kot je v povojih priprava programa QE, ki mu najglasneje nasprotuje prvi mož nemške centralne banke Jens Wiedmann. Kamen spotike je, katere finančne instrumente naj ECB kupuje »s sveže natisnjenim denarjem«, saj jo lahko preširok nabor hitro pripelje v navskrižje z zakonom.
Mnogi pričakujejo, da bo Draghi naznanil QE že na prvem zasedanju 22. januarja prihodnje leto. Ne glede na to, v kakšni obliki bo začel delovati, je guverner Jazbec prepričan, da je namenjen predvsem velikim državam območja evra. Neposrednih vplivov na slovensko gospodarstvo in gospodinjstva ne bo imel. »Na slovenskem kapitalskem trgu je enostavno premalo denarja za izdajo ustrezne količine finančnih instrumentov,« meni Jazbec. Edini način, da bi sodelovali v programih odkupov premoženja ECB, vidi z novimi izdajami državnih obveznic, kar je ob zgodovini porabe slovenskih javnih sredstev precej nevarno početje.
»V Sloveniji že od vekomaj velja neka modrost, da smo premajhni, da bi imeli razvit trg kapitala, čeprav obstajajo države, ki so manjše od Slovenije in imajo razvit trg kapitala,« je drugačnega mnenja Masten. Majhnost po njegovo sploh ni težava, če bi imela Slovenija kaj ponuditi. »Delamo na tem? Ne,« je razočaran Masten, po mnenju katerega bi morale največje slovenske finančne institucije in Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) razmišljati o izdaji takšnih instrumentov, ministrstvo za finance pa o ustrezni zakonski podlagi. Pred Slovenijo je odlična priložnost. V ECB bodo namreč vsaj dve leti kupovali različne vrednostne papirje, ki bi lahko pomembno razbremenili slovenske banke, kjer pa po oceni Mastena pogosto ne razumejo finančnih instrumentov ECB.
