V Sloveniji je pogosta praksa, da se k pogodbam o gradbenih delih »pripojijo« aneksi, ki lahko končno vrednost projektov zvišajo tudi za nekaj deset odstotkov, roke za izvedbo pa krepko podaljšajo. Za to so pogosto krive slabe rešitve pri zasnovi projektov, pomanjkljivi opisi del in preslabo ovrednotene količine materiala.
Izvirni greh sega v leto 2008, meni direktor Zbornice gradbeništva in gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) Jože Renar. Do takrat je bil namreč popis del s količinami obvezen del projektne dokumentacije. Država ga je nato še isto leto iz nje izločila, kar je utemeljila z debirokratizacijo. Toda prav natančna specifikacija vsebin je bila po številnih ocenah izjemnega pomena za uspešen zaključek gradbenega projekta. V tem primeru lahko namreč tudi gradbena podjetja pripravijo kakovostnejše ponudbe.
Prav ta podjetja zadnja leta opozarjajo, da zaradi neurejenih razmer prihaja do številnih težav. Te se pri javnih naročilih gradenj kažejo kot stroškovno, vsebinsko in opisno pomanjkljive vsebine projektne dokumentacije, je opozoril Renar. »Podjetja pogosto opozarjajo, da je dokumentacija slabo pripravljena tudi z namenom, da se ponudnika zavaja in da se nanj prenaša vsa možna tveganja,« je dodal. Na Zbornici gradbeništva in gradbenega materiala so zato prepričani, da brez projektnega popisa del s količinami v projektih za pridobitev gradbene dokumentacije in podrobnejšimi popisi del v projektih za izvedbo v resnici ni mogoče preveriti celotnih zneskov posameznih del. Prav tako skladnosti z načrti v projektni dokumentaciji.
Po besedah dolgoletnega predsednika uprave enega zadnjih večjih preživelih gradbincev Begrada Franca Panjana, ki je nedavno odstopil s položaja, bi si morala država prizadevati, da bi bili projekti čim preprostejši in poceni. Če so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razne projektne hiše skrbele, da so bile projektne dokumentacije še relativno kakovostne, je gospodarska kriza v zadnjih letih projektivne biroje dodobra zdesetkala, poudarja Panjan. To vodi v začaran krog. Zaradi slabo pripravljene projektne dokumentacije naročniki zahtevajo visoke, pogosto tudi nepotrebne bančne garancije, projekti pa se morajo pogosto delati na ključ. Direktor inženirske družbe Savaprojekt Peter Žigante je prepričan, da bi naročniki s plačilom nekaj tisoč evrov za strokovno pripravljene projekte lahko prihranili tudi do več milijonov evrov. Ob tem velja dodati, da enega večjih problemov na trgu trenutno predstavljajo dampinške cene. Ker občine vodijo gradbene projekte, katerih vrednost je bila podcenjena, morajo zdaj za njihovo dokončanje najemati dodatna posojila.
Po številnih prizadevanjih stroke so naposled voljo za ureditev področja baze standardnih popisov del v gradbeništvu pokazali tudi na ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Minister Samo Omerzel je v pismu, ki ga je pred časom med drugim naslovil na Inženirsko zbornico Slovenije in GZS, poudaril, da bi s tem koristili vsem investitorjem v državi, ustvarili pozitivne učinke za gospodarstvo in poskrbeli za racionalnejšo rabo proračunskih sredstev. O tem namerava predlagati razpravo na vladi.
Tudi generalna sekretarka Inženirske zbornice Slovenije Barbara Škraba Flis je prepričana, da dober popis predstavlja temelj za dobro izvedbo gradbenih poslov. Po njenem prepričanju bi morala država pri nas po zgledu Avstrije in Nemčije pripraviti in potrditi enotno bazo popisov, ki bi jo javni naročniki morali uporabljati. Toda takšen podvig bi bil tako s časovnega kot stroškovnega vidika velik zalogaj. Po oceni sogovornice bi takšno bazo lahko ali naredili na novo ali pa bi enostavno prevedli avstrijsko. S tem se strinja tudi Panjan. »V tem primeru bi tudi naredili konec raznim polemikam, kdaj je aneks k pogodbi upravičen in kdaj ni,« je dodal. Enotna baza popisov sicer v Avstriji za inštalacije obsega 1800 strani, za gradbena in obrtniška pa še dvakrat toliko. Tovrstne popise bi potrebovali predvsem za stavbe, medtem ko za gradnjo cest že obstajajo solidni popisi, pravijo sogovorniki.