Vlagatelji sovražijo presenečenja. Vnovični dokaz za to smo dobili včeraj, ko je Švicarska centralna banka (SNB) povsem nepričakovano odpravila zgornjo mejo vrednosti švicarskega franka proti evru. Švicarska valuta je nemudoma poletela v nebo in proti evru v jutranjem trgovanju pridobila kar 30 odstotkov vrednosti. Evro je bil za trenutek vreden le 0,88 franka, tečaj pa se je proti koncu trgovalnega dne ustalil pri 1,04 franka za evro – 13 odstotkov pod tečajem 1,2 franka za evro, ki ga je SNB umetno vzdrževala več kot tri leta.
Podjetja na borzi v Zürichu so v odzivu na šok izgubila skoraj devet odstotkov vrednosti. Jasno, višja vrednost franka pomeni, da bodo švicarski izvozniki manj konkurenčni. Švicarske ure so denimo v enem popoldnevu postale 15 odstotkov dražje od konkurence iz Japonske. Odzivi evropskih borz so bili različni, prav tako kot odzivi gospodinjstev v Sloveniji.
Posojilojemalci obupani, varčevalci navdušeni
Za tiste, ki »skrivajo« švicarske franke pod žimnico ali jih imajo vezane v depozitu na banki, je bil včeraj lep dan. Vrednost njihovih prihrankov, izražena v evrih, je v enem popoldnevu poskočila za približno 13 odstotkov.
Povsem drugače so doživljali igro valutnih trgov posojilojemalci, ki so se v časih visoke vrednosti evra pustili prepričati o najemu posojila v švicarskih frankih. Po zadnjih podatkih iz lanskega novembra so imela slovenska gospodinjstva sklenjenih za skoraj 800 milijonov evrov posojil v švicarskih frankih. Na vrhuncu leta 2008 pa za skoraj 1,5 milijarde evrov, kažejo podatki Banke Slovenije. »Učinek na slovenska gospodinjstva je danes zagotovo manjši, kot je bil ob krepitvi franka pred približno štirimi leti,« je dal podatke v kontekst Sašo Ivanovič iz Triglav skladov, saj je mnogo posojil že v celoti poplačanih ali pa imajo precej nižjo glavnico.
A to je slaba tolažba za vse, ki zaradi višje vrednosti franka trepetajo pred novo rastjo mesečnega obroka. Posojilojemalec, ki je leta 2007 najel 100.000 švicarskih frankov nepremičninskega posojila (doba odplačevanja 15 let, obrestna mera 3 odstotke + 3-mesečni libor), bi moral zaradi včerajšnje rasti franka plačevati kar 85 evrov višji mesečni obrok. Po izračunu Hypo Alpe-Adria-Bank pa bi se anuiteta v evrih od leta 2007 do danes zvišala s 500 evrov na kar 667,6 evra. Za posojila krajše ročnosti ali višjega izposojenega zneska so razlike lahko še precej višje.
Izognite se tveganju
Kaj je torej najbolj smotrna poteza za ljudi, ki še vedno odplačujejo posojila v frankih? »Danes je zelo težko svetovati, saj je večina priložnosti že zamujena,« je dejal Aleš Lokar iz KD Skladov, ki meni, da bo evro v naslednjega pol leta izgubljal vrednost proti švicarskem franku. Večina analitikov je sicer prav zaradi negotovih razmer na valutnih trgih prepričana, da je posojilo v švicarskih frankih smiselno pretvoriti v evre. Če ne vsega, pa vsaj del.
»Banke bodo morale stopiti nasproti posojilojemalcem, nekateri so bili že doslej na robu finančnih zmožnosti,« je ob tem opozoril Matej Šimnic iz Alte Invest. Vendar podobnega scenarija kot na Madžarskem, kjer je predsednik Viktor Orban bankam ukazal, da morajo nase prevzeti vsaj 25-odstotni del izgub zaradi valutnih nihanj, ne gre pričakovati. Podobna hrvaška iniciativa (Združenje frank) je pred časom izgubila svoj boj na Hrvaškem, vendar je ob visoki rasti švicarskega franka proti kuni včeraj znova oživela in zahtevala krizni sestanek pri hrvaškem ministru Borisu Lalovcu. A s tem, ko za svoje težave krivijo banke, pozabljajo na osnovno pravilo pri najemanju posojil: »Obveznosti za poplačilo naj bodo v enaki valuti kot pričakovani prihodki.« Razmere na valutnih trgih so namreč redko stabilne, še posebno ne v trenutnih razmerah, ko največje centralne banke vodijo različno denarno politiko.
Zakaj so Švicarji povlekli nepričakovano potezo
Prav različne denarne politike ameriške centralne banke Federal Reserve, ki bo počasi začela višati obrestne mere in krčiti obseg denarja v obtoku, in Evropske centralne banke (ECB), ki načrtuje nove izredne ukrepe, so Švico prepričale o »osvoboditvi« švicarskega franka. Zaradi vezave na evro je namreč hkrati izgubljal vrednost proti dolarju.
Vzdrževanje tečaja 1,2 franka za evro je bilo za SNB precej drago, saj je morala z nakupi evrov in drugih valut nenehno umetno nižati vrednost franka. Zaradi posegov na trgu je imela v svojih bilancah lani že skoraj 500 milijard frankov deviznih rezerv. »Čas odločitve SNB sovpada s pričakovanim začetkom kvantitativnega sproščanja ECB in ni naključen. Bila bi namreč prisiljena v množični nakup evrov za ohranjanje zgornje meje tečaja,« je ocenil razloge za nepričakovano odločitev Ivanovič. Potezo Švicarjev si torej mnogi analitiki tolmačijo kot napoved novih ukrepov ECB, ki bi dodatno znižali vrednost evra in pripravili vlagatelje na nov val nakupovanja frankov.
Včerajšnji ukrep SNB je franke precej podražil, z znižanjem depozitne obrestne mere na –0,75 odstotka pa želi švicarska centralna banka vlagatelje še dodatno odvrniti od nakupovanja frankov. Vsaj v bližnji prihodnosti bo verjetno neuspešna. Pred Evropo so novi šoki, prihajajo deflacija, volitve v Grčiji in špekulacije o izhodu Grčije iz območja evra, švicarski frank pa je bil vselej valuta za krizne čase. Negativne obresti ne bodo spremenile nič. »V Švico se stekajo vloge zato, ker že 400 let ni bila v vojni, ne zaradi privlačnih donosov,« je poudaril Lokar. Prav zaradi tega je morala pred tremi leti uvesti zgornjo omejitev vrednosti franka. V najhujši krizi so namreč vsi želeli kupovati varne franke, njihova vrednost bi posledično krepko zrasla, gospodarstvo pa postalo nekonkurenčno.