Nekdanjemu dolgoletnemu prvemu možu SCT Ivanu Zidarju je tri leta po stečaju nekoč največjega slovenskega gradbinca pred državno NLB in njeno frankfurtsko banko LHB očitno dokončno uspelo rešiti njegovo zdravo jedro.

Gre za Tovarno kovinske opreme (TKO) iz Murske Sobote, ki jo je Zidar konec leta 2010 »umaknil« iz SCT Naložb, nekdanjega hčerinskega podjetja SCT. Po seriji nenavadnih poslov je TKO končal v rokah »off-shore« podjetja Dunes Limited iz Združenih arabskih emiratov. Njegov dejanski lastnik naj bi bil Zidar. V rokah nekdanjega gradbenega mogotca, ki mu danes po oceni izvedencev zdravstveno stanje ne dopušča spremljanja obravnav v številnih sodnih postopkih, bo TKO ostal še nekaj časa. Okrožno sodišče v Ljubljani namreč ni ugodilo tožbi, s katero so SCT Naložbe, ki so danes v stečaju, izpodbijale prenos lastništva tovarne. Ta je samo lani ustvarila več kot 13 milijonov evrov prihodkov.

Tudi dobljene tožbe proti Zidarju so pirova zmaga

Stečajna upraviteljica SCT Naložb Marija Magdalena Šantl sodbe včeraj ni želela podrobneje komentirati. Poudarila je le, da se je zoper njo pritožila. Milijon evrov vredno tožbo je leta 2012 vložil njen predhodnik Andrej Krašek, sicer aktualni direktor Agencije za varstvo konkurence (AVK). Za odvetnika je izbral kar lastno odvetniško pisarno, sodišče pa mu je za tri tožbe, ki jih je vložil, iz stečajne mase odobrilo plačilo predujma v višini 11.200 evrov. Krašek je tožbo vložil zoper podjetje SCT Investicije, ki je novembra 2010 odkupilo TKO in za to plačalo 2,45 milijona evrov. Več kot polovico te kupnine so SCT Investicije financirale s posojilom, ki so ga prejele od podjetja SCT Naložb. To denarja nikoli ni dobilo nazaj. SCT Investicije so od maja v stečaju, pri čemer njegovi upraviteljici Tanji Praprotnik v dveh mesecih ni uspelo priti v stik z zadnjim direktorjem podjetja Aljošo Pilkom, sicer hokejskim vratarjem in agentom.

Izgubljena tožba je slaba novica za NLB in LHB, ki jo je vrsto let vodil Boris Zakrajšek, dolgoletni predsednik nadzornega sveta SCT. Obe sta namreč v stečaju SCT Naložb skupaj »nasedli« z okoli dvanajstimi milijoni evrov nezavarovanih terjatev. Veliko večino tega denarja nikoli ne bosta videli. Če odštejemo 748.000 evrov, ki so jih SCT Naložbe prejele od prodaje delnic Hidrotehnika, v stečajni masi drugih virov za pomembnejše poplačilo tako rekoč ni.

Res je, da so SCT Naložbe v stečaju pred kratkim eno od izpodbojnih tožb tudi dobile. Gre za pol milijonov evrov vreden spor proti SCT Holdingu zaradi prenosa delnic Krke, ki so jih SCT Naložbe leta 2012 namesto kupnine prejele ob prodaji lastniškega deleža v Tovarni asfalta Črnuče (TAČ). Toda SCT Holding, prek katerega je Zidar pred leti lastniško obvladoval SCT, je danes bolj ali manj prazno podjetje. Že na zadnji dan leta 2012 je imelo za 3,3 milijona evrov kratkoročnih obveznosti do bank in 1,7 milijona evrov negativnega kapitala. Še pred SCT Naložbami se je v vrsto za izvršbo postavil tudi matični SCT v stečaju, ki od SCT Holdinga zahteva plačilo skoraj 388.000 evrov z obrestmi.

Pogorišče SCT: prazni stečaji in drobtinice upnikom

Na papirju tako edino upanje za NLB in LHB ostaja milijon evrov vredna tožba zaradi prodaje TAČ. A težava je, da je na drugi strani tega spora propadlo Cestno podjetje Ljubljana (CPL), katerega stečajno maso so prav tako močno osiromašili sporni posli.

Tudi sicer so na pogorišču Zidarjevega imperija za upnike ostale le drobtinice. Če lahko ločitveni upniki matičnega SCT še računajo na vsaj simbolično poplačilo, v stečajih nekaterih hčerinskih družb zanje ni ostalo ničesar. Na sodiščih so se tako še pred poletjem končali stečaji SCT Primorske, SCT Nepremičnin, SCT Obratov, SCT MB in SCT International. Končna poročila razkrivajo, da so imeli od njih večinoma še največ koristi stečajni upravitelji. Medtem ko je 116 nekdanjih delavcev SCT Obratov dobilo poplačanih dobrih 40 odstotkov svojih terjatev, je upravitelj Mihael Bakovnik prejel za skoraj 29.000 evrov nagrad in nadomestil. V stečaju SCT Primorska pa so predujem za začetek postopka plačali kar sami delavci, ki pred tem več mesecev niso prejeli plač. Večina tega denarja – skupaj ga je bilo za skoraj 3600 evrov – je šla za plačilo stroškov stečaja in nagrado upravitelja Andreja Toša. Ta je za svoje delo v praznem stečaju prejel 3528 evrov, končni delež poplačila 51 upnikov pa je znašal – nič odstotkov.