Medtem ko se država pripravlja na obdavčitev sladkih pijač, naj bi v ajdovskem Fructalu in njegovi lastnici, družbi Nectar, predstavnikom države zaradi načrtovane obremenitve že napovedovali selitev dela ali celo celotne proizvodnje iz Slovenije. Če se bodo napovedi uresničile, bi to pomenilo izgubo do 300 delovnih mest. Velik udarec bi selitev Fructala zadala tudi primorskim sadjarjem, ki pomemben del proizvodnje prodajo prav ajdovski družbi.
Napovedi srbske družine Radun, lastnice Skupine Nectar, naj bi bile tudi ena od tem včerajšnjega skupnega sestanka predstavnikov gospodarskega, okoljskega in zunanjega ministrstva ter Agencije za okolje (Arso). Na državo naj bi se v zadnjih tednih obrnili tudi nekateri preostali proizvajalci, ki v primeru uvedbe davka na sladke pijače prav tako napovedujejo odpuščanja. »Pomembno je, da zakonodajalec pripravi tako transparentno zakonodajo, da bo jasno, kako bo vplivala na poslovno okolje, in da bo ne nazadnje primerljiva z drugimi državami,« je včeraj pojasnil državni sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Janko Burgar.
Selitev ne bi rešila težav družine Radun
Uvedba davka na sladke pijače bi za Fructal pomenila dodatna dva milijona evrov letnih stroškov. Kot pravijo v družbi, pa bi zaradi te nove davščine poslovali z izgubo. Kateri del proizvodnje nameravajo po morebitni uvedbi davka na sladke pijače preseliti iz Slovenije, v Fructalu niso želeli komentirati. »Gre za poslovno odločitev, ki še ni znana,« so sporočili. Po neuradnih informacijah pa je Fructal v Srbijo že preselil del proizvodnje sokov pingo, ki so namenjeni za prodajo na trgih zunaj EU, s čimer so med drugim prihranili tudi pri plačilu carinskih dajatev. V Fructalu so pojasnili, da zaradi stroškovne učinkovitosti vse družbe v Skupini Nectar optimizirajo svojo proizvodnjo in da je Nectar del proizvodnje iz Srbije že preselil tudi v Slovenijo.
Medtem ko je zakon o davku na sladke pijače še v vladni proceduri, je Fructal letos že prejel obračun koncesnine za vodo. Koliko koncesnine bodo morali plačati, v družbi niso želeli razkriti. Za primerjavo pa omenimo, da ta strošek Drogo Kolinsko na letni ravni stane 400.000 evrov, Skupino Pivovarna Laško pa približno 1,7 milijona evrov. Sprememba zakona o vodah je namreč to obveznost naložila tudi proizvajalcem pijač, ki vode ne uporabljajo iz lastnih vrtin, temveč iz vodovoda, kjer jim doslej za vodno dovoljenje ni bilo treba plačevati. Že letos je torej pričakovati, da bo država s tem pobrala bistveno več davščin kot v preteklih letih.
Nectar za posojilo pri EBRD zastavil tudi Fructal
Zgolj selitev proizvodnje iz Slovenije v Srbijo še zdaleč ne bi rešila težav Nectarja. Fructal namreč dve tretjini oziroma skupno 30 milijonov evrov prihodkov še vedno ustvari v Sloveniji. Hkrati drži, da uvedba novega davka na sladke pijače za družino Radun ne bi mogla priti v bolj neugodnem času. Še pred nekaj tedni se je namreč Nectar z Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD) dogovoril o dolgoročnem reprogramiranju okoli 56 milijonov evrov posojil. V zameno so morali v Nectarju, ki je za posojilo zastavil tudi Fructal, pristati na stroge finančne zaveze. A če bi sedaj v Sloveniji uvedli davek na sladke pijače, bi lahko to ogrozilo tudi zaveze iz dogovora med Nectarjem in EBRD. Slednja bi v primeru morebitnih kršitev pogodbenih zavez zaradi dodatnih obveznosti lahko unovčila zavarovanja in Nectarju zasegla njegovo največjo naložbo.
Dokumenti, ki nam jih je uspelo pridobiti, razkrivajo, da bo morala Skupina Nectar naslednja leta spoštovati stroge finančne zaveze, ki jim jih je postavila EBRD. Konsolidirani dobiček iz poslovanja pred amortizacijo (EBITDA) bo moral namreč vseskozi za najmanj štirikrat presegati stroške za plačilo obresti. Neto finančni dolg pa ne bo smel za več kot 3,75-krat preseči EBITDA, pri čemer se bo to razmerje do januarja 2016 moralo še znižati: na največ 3,25-kratnik. Nectar pri poplačilu bančnih posojil ne more računati na večjo pomoč Fructala, saj bo ta večji del ustvarjenega dobička moral nameniti za odplačilo svojih posojil, medtem ko bo lahko leta 2016 in 2017 svoji lastnici skupno izplačal za največ 1,5 milijona evrov dividend. Do poplačila posojil bodo morali v Nectarju omejiti tudi investicije, ki prihodnje leto na konsolidirani ravni ne smejo preseči petih milijonov evrov, leta 2016 se morajo znižati na največ 3,1 milijona evrov, v vseh nadaljnjih letih pa ostati pod 3,5 milijona evrov.
Ceno razdolževanja Fructala plačujejo zaposleni
Večji del posojil Nectarja je povezan prav z nakupom Fructala iz leta 2011, ko so za nakup delnic plačali 37,7 milijona evrov. Ker pa je imel Fructal tedaj tudi sam najetih za 11,3 milijona evrov posojil, je prevzem ajdovske družbe Skupino Nectar obremenil za kar 49 milijonov evrov. Fructalu je po spremembi lastništva uspelo zmanjšati njegov finančni dolg za polovico, obenem pa se je opazneje zvišal tudi čisti dobiček, ki je lani dosegel 1,6 milijona evrov, medtem ko se je EBITDA zvišal na slabih pet milijonov evrov.
Ceno razdolževanja Fructala pa so v večji meri plačali njegovi zaposleni. Medtem ko se je v Nectarju od leta 2011 povprečno število zaposlenih zvišalo za dva odstotka, se je v ajdovski družbi v enakem obdobju število zaposlenih znižalo za skoraj 20 odstotkov oziroma za 70, na le še nekaj več kot 290. Posledično je Fructal za stroške dela lani namenil le še 6,4 milijona evrov, kar je skoraj tri milijone evrov manj kot leta 2010.