Tožilstvo Pajenkovo in Lahovo, ki obtožbe zanikata, bremeni zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, pri čemer naj bi si pridobili nepremoženjsko korist v obliki dejstva, da sta lahko še naprej ostali predsednica in članica uprave banke. Obdolženi naj bi se v enem primeru odločili odpraviti kapitalsko neustreznost Probanke z izdajo podrejenih obveznic, v drugem pa z dokapitalizacijo z izdajo novih delnic.
Ker nista našli primernih investitorjev, sta k poslom povabili nekatera njim naklonjena podjetja in jih prepričali v nakup obveznic, hkrati pa se zavezali, da jih bo banka odkupila, ko bodo to želeli, ali pa priskrbela kupca zanje, da bodo spet prišli do svojega denarja. Ker je to po zakonu o bančništvu prepovedano, obdolženima grozi leto dni zapora.
Kazenska ovadba zaradi opcije za odkup podrejenih obveznic, ki niso bile knjižene
Inšpekcija Banke Slovenije je po besedah predstavnikov centralne banke ugotovila, da obstajajo sklenjene opcije za odkup podrejenih obveznic, ki niso bile knjižene, na podlagi ugotovitev pa je bila sprožena kazenska ovadba. Tako Novaković kot Koprivnikarjeva sta potrdila, da bi v primeru neizpolnitve zahtevane kapitalske ustreznost lahko Banka Slovenije članicama uprave odvzela licenco za vodenje banke.
Kot je med drugim še pojasnila Koprivnikarjeva, ki je v Banki Slovenije zadolžena za nadzor bančnega poslovanja, Probanka odkupa obveznic ne bi smela obljubiti, saj bi to lahko storila le z dovoljenjem regulatorja, kar pa bi se lahko zgodilo samo v primeru, da bi zagotovila drug ali celo bolj kakovosten kapital.
Problem Probanke je namreč bilo po njenem pomanjkanje najbolj kakovostnega osnovnega kapitala, saj dodatni kapital, ki ga predstavljajo obveznice, in te celo brez pomembnega pogoja trajnosti, ne sme predstavljati več kot polovice osnovnega kapitala. Je pa ob tem priznala, da prodaja obveznic ni nujno vedno namenjena kapitalski krepitvi.
Verstovšek: Vse je potekalo v skladu z zahtevami regulatorja
Na prostor za priče je stopil tudi nekdanji član uprave Probanke Vito Verstovšek, ki edini od trojice ni pristal na zatožni klopi, saj - kot je dejal - kot član uprave, zadolžen za komercialno bančništvo, s tem ni imel opravka. Nekatere predstavnike podjetij, ki so sodelovala pri opcijskih nakupih, je spoznal šele jeseni 2012, ko je kot edini od trojice ostal v novi uprave banke.
Po njegovem mnenju sicer s takšnim načinom iskanja svežega kapitala ni nič narobe, vse skupaj pa je potekalo korektno ter v skladu z zahtevami regulatorja. Pisnih dogovorov s podjetji ni videl do menjave uprave, čeprav sam ni pravnik, pa naj bi bil takrat podučen, da takšne pogodbe nimajo kaj več kot statusa pisma o nameri in zato za banko niso bile pravno zavezujoče.
Kljub temu so z nekaterimi iskali ustrezne rešitve, predvsem s celjskim podjetjem Šumer, ki je bil njihov pomemben komitent in ga kot takega niso želeli izgubiti.
