Na pogorišču propadajoče tovarne nogavic Polzela se je vnel boj za njeno blagovno znamko, ki predstavlja pomemben del premoženja družbe. Vodstvo Polzele s predsednico uprave Karmen Dvorjak na čelu kljub temu da je bilo seznanjeno s potekom registracije blagovne znamke nogavic, ni poskrbelo za njeno podaljšanje. Praznino je izkoristil ljubljanski odvetnik Dean Gončin, ki je konec julija pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) kot fizična oseba vložil predlog za zaščito blagovne znamke Polzela.
Dvorjakova je bila že dalj časa seznanjena s tem, da blagovna znamka Polzela ni zaščitena pri uradu za intelektualno lastnino. Tudi na sestanku z bankami upnicami sredi januarja letos, ko so prisotni z vodstvom družbe preigravali možnosti o prestrukturiranju, so bankirji od Polzele zahtevali, da do konca januarja posreduje potrdilo urada o registraciji blagovne znamke. Vendar ta zahteva očitno ni bila uresničena. Še več, Dvorjakova vse do danes ni poskrbela za ustrezno zaščito blagovne znamke, in to kljub temu da bi Polzelo zaščita lastne blagovne znamke na domačem trgu za desetletno obdobje stala vsega skupaj 250 evrov, če bi jo zaščitila v vseh državah Evropske unije, pa 900 evrov.
Na vprašanje, kaj je botrovalo površnosti, do katere niti slučajno ne bi smelo priti in zaradi katere je Gončnin pri uradu sploh lahko predlagal zaščito blagovne znamke Polzela, Dvorjakova včeraj ni odgovorila. Je pa pojasnila, da z imenom Polzela ali njenim znakom s specifično tipografijo, stilizirano lastovico, vsebovano v znaku, in drugimi enoličnimi likovnimi elementi nobena tretja oseba ne more označevati svojega blaga in storitev. »Zoper prijavo znamke bomo vložili ugovor, saj prijavitelj znaka ne more registrirati kot lastno znamko oziroma so na podlagi zakona o industrijski lastnini podani vsebinski razlogi za zavrnitev znamke,« je dejala Dvorjakova.
Kot je pojasnil Dean Gončin, je dejstvo, da blagovna znamka Polzela ni zaščitena, ugotovil povsem slučajno. Pri uradu za intelektualno lastnino je zato vložil prijavo za njeno zaščito, kaj bo z njo počel, če Polzeli slučajno ne bo uspelo izpodbiti njegove prijave, pa še ne ve. »Zame je to nepomembna zgodba,« je dejal. Je pa tudi po njegovem mnenju nesprejemljivo, da je vodstvo Polzele sploh dopustilo tak scenarij.
Malo je verjetno, da bi Polzela na koncu ostala brez svoje lastovke. Vodja področja znamk, modelov in geografskih označb pri uradu za intelektualno lastnino Aleš Oražem je pojasnil, da lahko družba vloži ugovor na registracijo znamke v treh mesecih, pri čemer rok začne teči z dnem objave v uradnem glasilu urada. Ker znamka Polzela v glasilu še ni bila objavljena, za njo ta rok še ni začel teči. Na vprašanje, kako urad odloči v podobnih primerih, je Oražem odgovoril, da je to odvisno od primera do primera. Poznavalec razmer, ki je želel ostati neimenovan, pa je dejal, da so podjetja, ki so tekom let na trgu razvijala blagovno znamko, pri tovrstnih ugovorih proti tretjim osebam bolj uspešna, če je njihova blagovna znamka bolj prepoznavna. Tudi če bi v družbi zamudili trimesečni rok za ugovor, še ne bi bilo vse izgubljeno. Po zakonu o industrijski lastnini bi v takšnem primeru Polzela lahko še vedno izpodbijala pravico do znamke na sodišču, je opozoril Oražem.
Četudi je jeziček na tehtnici odločitve o tem, kdo bo na koncu lastnik blagovne znamke, na strani Polzele, so pred potapljajočo se družbo, ki ji je država nedavno priskočila na pomoč z milijonsko finančno injekcijo, negotovi časi. Če že drugega ne, bo morala družba omejen čas trošiti za ugovor na Gončinov predlog za registracijo blagovne znamke, namesto da bi ta čas namenjala poslovanju v teh turbulentnih časih.