Preprodajalec steroidov Mihael Karner, sinova ljubljanskega župana Damijan in Jure Janković, nepremičninski mogotec Jože Anderlič, lastnik Sportine Bahtijar Bajrović, poslovnež Marjan Mikuž, znan iz poslov z nekdanjim poslancem Srečkom Prijateljem... To je le nekaj imen iz slovenskega poslovnega sveta, katerih posojila je Hypo Alpe-Adria-Bank Slovenija v začetku junija prenesla na interno slabo banko. Pod njenim okriljem je zdaj že za okoli pol milijarde evrov bruto slabih naložb in posojil, ki jih je banka Hypo odobrila v Sloveniji. S podrobnejšega seznama slabih posojil je mogoče razbrati, da so v Hypu, ki ga je v letih pred krizo vodil Božidar Špan, pri financiranju podjetij in projektov zanemarjali tveganja na podoben način, kot so to počeli v NLB in NKBM. Vse banke so svojim strankam dopustile financiranje investicij skoraj izključno z dolžniškimi viri, brez lastnega kapitala. Toda med njimi je tudi nekaj razlik. Najprej v strukturi »nasedlega« portfelja. Med »nasedlimi« Hypovimi posojili je precej manj finančnih holdingov in velikih gradbincev, več pa poslovnežev z velikimi nepremičninskimi načrti, podjetnikov iz spornih zgodb in manjših podjetij. Razlika je tudi v hitrosti čiščenja portfelja in nepravilnosti. Avstrijski lastnik je tako slovenski Hypo z odmevno akcijo »zasedel« že v začetku leta 2011, ko je v Celovcu začela delovati posebna preiskovalna enota, zadolžena le za banko. V istem letu je začel slabe naložbe prenašati iz bilanc.
Po podatkih, ki smo jih pridobili v uredništvu Dnevnika, bi lahko »nasedla« posojila, ki jih je Hypo Alpe-Adria-Bank Slovenija prenesla na podjetja iz skupine Heta Asset Resolution, razdelili v tri skupine.
V prvi so veliki nepremičninsko-gradbeni projekti, ki jih je financiral Hypo. Med njimi so nekateri posli z Vegradom, ki so jih v zadnjih letih preiskovali avstrijski in slovenski kriminalisti: preprodaja zemljišča ob Vojkovi cesti v Ljubljani, pri katerih je dobrih šestnajst milijonov evrov dobička končalo na računu »off-shore« podjetja iz Paname, projekt Celovški dvori in pomoč pri »umiku« stanovanjskega objekta na Grbini iz Vegradove stečajne mase. Največja posamična naložba, prenesena na slabo banko, je 70 milijonov evrov vredno posojilo podjetju Tridana, ki je zgradilo poslovno-stanovanjski objekt Situla ob železniški postaji v Ljubljani. To je bilo v manjšinski lasti nekdanjega prvega urbanista Mestne občine Ljubljana Igorja Jurančiča. Marca letos je podjetje Tridana prešlo pod okrilje Hypa, ki ima velike težave pri prodaji elitnih stanovanj v Situli.
V drugi skupini »nasedlih« posojil so tista, ki so jih najela večja podjetja. Na interno slabo banko so tako v Hypu prenesli terjatve do Istrabenza (skupna vrednost kreditnih pogodb znaša 21 milijonov evrov, pri čemer ni znano, kolikšna je višina neodplačanih posojil) in njegove turistične divizije (42,5 milijona evrov), Save Turizma, Merkurja (dobrih 33 milijonov evrov) Pivovarne Union (okrog 14 milijonov evrov), Marmorja Hotavlje, Nafte Petrochema, Imosa (sedem milijonov evrov), Preventa Globala, GPG Inženiringa itn. Hypo je bil tudi eden glavnih financerjev Tosame, ki jo je lastniško prevzel in izčrpal Boštjan Nagode.
Kdo vse je brez težav dobival milijonske kredite
Veliko več vprašanj se poraja ob imenih dolžnikov v tretji skupini. V njej so številna projektna podjetja in družbe z omejeno odgovornostjo. Ti so vsa tveganja pri svojih velikopoteznih načrtih, ki so se pogosto končali z insolvenčnimi postopki ali celo kriminalističnimi preiskavami, skoraj v celoti prenesli na banko.
Med fizičnimi osebami, ki so očitno brez težav v Hypu dobile tudi večmilijonska posojila, izstopa Martin Režek, stric Vesne Južne, solastnice Skupine Perspektiva. Režek je lastnik gradbenega podjetja Remex International, ki ima za okoli 13 milijonov evrov obveznosti do Banke Celje, pri Hypo Alpe-Adria-Bank Slovenija pa je najel za 3,2 milijona evrov posojil, zavarovanih s hišo nad Portorožem in zemljišči v Beli krajini ter poroštvi neimenovanih fizičnih oseb. Za več kot dva milijona švicarskih frankov posojil je dobil tudi Marsel Šalamon, lastnik pekarskega podjetja Rogljiček. Dva milijona evrov je »težka« tudi posojilna pogodba, ki jo je banka Hypo junija 2010 podpisala z Marjanom Mikužem. Gre za podjetnika, znanega iz zgodbe s preprodajo zemljišč Luki Koper, v kateri je imel pomembno vlogo nekdanji poslanec Srečko Prijatelj, ki je v zaporu. Večmilijonske posle Mikuževega podjetja Premik Net, ki je od ponedeljka v stečaju, je v veliki meri financiral prav Hypo.
Nepremičninska projekta Jankovićevih in Karnerja
Tri milijone evrov vredno hipoteko je Hypo že pred leti vpisal na nepremičnine, ki so bila pred leti v lasti podjetja Sar Inženiring. Njegov solastnik je družba Electa Damijana Jankovića, ki je dolgoletna stranka banke Hypo in Hypo Leasinga. Skupina Hypo je namreč Jankovićem s 5,6 milijona evri financirala tudi nakup zemljišča na Ljubljanskem barju, na katerem je poskušala Electa za vnaprej izbranega kupca zgraditi stanovanjsko naselje Vrtno mesto Sibirija.
Med tistimi, katerih »nasedla« posojila so šla na slabo banko, so tudi podjetje JPM, ki ga kriminalisti preiskujejo v povezavi z nekdanjim prvim možem CPL Alojzijem Kramljakom, podjetje Nikom Nikole Mušiča, znano po propadlem letalskem prevozniku Linxair, podjetje Urbano KC Stojana Urbana, ki je gradilo stanovanjsko-poslovni kompleks v Komendi, njegova posojila pa so prav tako pritegnila pozornost kriminalistov, in podjetje Finea, ki je bilo tesno poslovno povezano z NKBM v času Matjaža Kovačiča. Hypo je s 3,5-milijonskimi sredstvi neuspešno podprl tudi nepremičninski projekt Urbana oaza na Viču v Ljubljani, ki si ga je zamislil Mihael Karner, natančneje podjetje Velinvestment, katerega lastništvo vodi v Belize. Na seznamu slabih posojil je še cela vrsta drugih podjetij, ki so z nespametnimi vlaganji v nepremičninske projekte izgubila na milijone Hypovih evrov.
Slaba banka v izgubi, Hypo rešen oslabitev
Velik del prenesenih posojil se sicer nahaja v različnih stečajnih masah. Tako ni presenetljivo, da je podjetje TCK, ki med drugim opravlja vlogo Hypove slabe banke, v dobrih dveh letih delovanja ustvarilo izgubo v višini več kot 100 milijonov evrov. Po tem, ko je TCK s sestrske družbe prevzel za pol milijarde evrov sredstev v obliki danih posojil, je moral od tega namreč v letih 2012 in 2013 odpisati kar 123 milijonov evrov. Na drugi strani se je slovenski Hypo s tem, ko se je znebil na stotine milijonov evrov neizterljivih posojil, izognil visokim oslabitvam in dodatnim dokapitalizacijam. Leta 2008 je imela banka Hypo 2,27 milijarde evrov bilančne vsote, lani pa že skoraj pol manj.
