Devet let po spektakularnem in nikoli dokončno raziskanem ropu SKB banke na Bavarskem dvoru v Ljubljani prihajajo na dan podatki o tem, kam bi lahko poniknil del 33 milijonov evrov vrednega plena.
Odgovor na to vprašanje bi lahko skrivalo na desetine podjetij poštnih nabiralnikov po vsej Ljubljani. Nekaj let po tako imenovanem bančnem ropu stoletja so jih pričeli ustanavljati bližnji sorodniki in partnerji pred kratkim obsojenih bančnih roparjev Saša Noseta in Dejana Vidmarja. Del teh podjetij je bil tarča finančne preiskave Vidmarja in njegove danes že pokojne partnerice Zorice Škrbić, ki je od leta 2009 naprej odprla več kot sto podjetij. Po naših informacijah je preiskava ugotovila gotovinske pologe neznanega izvora, nakazila iz tujine, prenakazila med osebnimi računi in računi slamnatih podjetij ter nakupe številnih stanovanj v prestolnici.
Skozi mrežo podjetij je šlo več kot pet milijonov evrov
V tej mreži je bilo ključno podjetje Metier, ki ga je Vidmar na domačem naslovu ustanovil leta 2006, le pol leta po ropu. Samo pri tem podjetju, uradno registriranim za oglaševanje, so organi pregona v finančni preiskavi odkrili za vsaj 800.000 evrov sumljivih transakcij. Način delovanja podjetja Metier naj bi bila znana tehnika pranja denarja, ki naj bi izviral iz kaznivih dejanj.
Toda naši podatki kažejo, da bi lahko bil ta znesek še višji. V skoraj petih letih se je namreč skozi več kot dvesto podjetij, ki so tako ali drugače povezana z obsojenima za rop v SKB banki, prelilo več kot pet milijonov evrov. Ta so delovala po bolj ali manj enakem vzorcu kot podjetje Metier, na katerega je v finančni preiskavi postala pozorna policija. Posamezno podjetje je le nekaj tednov po ustanovitvi prešlo v roke enega ali več državljanov nekdanje Jugoslavije, za njimi pa so v nekaj letih izginile vse sledi, saj so drugo za drugim šla v izbris. Domala vsa podjetja so po zamenjavi lastnika ustvarjala malo ali nič prihodkov, kar priča o tem, da so bila že ob prodaji obsojena na izbris.
Po podatkih organov pregona je Vidmar, ki se je v primežu policistov znašel tudi zaradi preprodaje mamil, domnevno legalizacijo denarja začel nemudoma po ropu. Že junija 2006 je namreč pri SKB banki (!) odprl poslovni račun, v obdobju štirih let pa še enajst računov pri drugih bankah. Nato naj bi postopoma, z gotovinskimi pologi, prenakazili s svojega osebnega računa in poslovnimi računi podjetja ter nakazili iz tujine prenašal domnevno nezakonito dobljeno premoženje. V istem obdobju se je njegovo dekle začelo ukvarjati z ustanavljanjem in prodajo podjetij. Galt, Kalk in Zind je le nekaj nenavadnih imen, pod katerimi je Zorica Škrbić odprla podjetja. Leta 2007 je Vidmar prek Metierja v Ljubljani kupil poslovni prostor in več stanovanj v Savskem kamnu za Bežigradom. Kot zanimivost, prepise lastništva je urejal odvetnik Dejan Marković, nekdanji član skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, ki je nato Vidmarja tudi zastopal na sodnem procesu.
Pologi gotovine kot »posojila«
Pristojni organi so na aktivnosti Dejana Vidmarja in povezanih oseb postali pozorni šele nekaj let pozneje. Leta 2010 je tako urad za preprečevanje pranja denarja obvestil policijo o sumu storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve. Na osebnem računu Vidmarja in računih njegovega podjetja Metier so zaznali velik obseg gotovinskega poslovanja. Ker je bil Vidmar od leta 1999 uradno brezposeln, so še dodatno podvomili o izvoru sredstev. Po kasnejšem davčnem pregledu se je izkazalo, da se podjetje Metier sploh ni ukvarjalo z nobeno dejavnostjo, ves promet na poslovnih računih pa so predstavljali pologi gotovine, ki so bili formalno opredeljeni kot »posojilo«.
Naključno ali ne, po ropu so se z ustanavljanjem podjetij in njihovo prodajo začeli ukvarjati tudi drugi obsojeni ropar Sašo Nose in kar trije člani njegove družine. Nose, ki se je med drugim preživljal z urejanjem odškodnin zaradi poškodb, je bil od leta 2009 do svoje aretacije zastopnik več kot 200 podjetij. Navadno je v novoustanovljenem podjetju prevzel vlogo direktorja in prokurista, malo zatem pa ga prepustil novopečenemu podjetniku iz nekdanje Jugoslavije. Tudi Silvana Perković Nose, žena obsojenega roparja, je med sojenjem povedala, da se je njen soprog začel ukvarjati z ustanavljanjem podjetij in s tem »dobro zaslužil«, kar bi morda lahko bila ena od tehnik legalizacije denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem.
Povezave do slamnatih likvidatorjev iz Trzina
Čeprav se s tovrstnim poslom povsem zakonito ukvarja kar nekaj slovenskih podjetij, v oči bode kasnejša usoda Nosetovih podjetij. Večina jih je namreč po letu ali dveh končala v izbrisu iz sodnega registra brez likvidacije, saj niso več oddajala letnih poročil, ali pa jih sodni izvršitelji, davčna uprava in ostali upniki niso našli na uradnem prijavljenem naslovu. V nekaj primerih so lastniki prostorov celo sami obvestili uradne organe, da iskanim podjetjem sploh niso dovolili poslovanja na njihovem naslovu. Sašo Nose se je sicer ukvarjal tudi z urejanjem delovnih dovoljenj za tujce in za ta namen očitno uporabljal podjetja iz poštnih nabiralnikov.
Povezave družine Nose vodijo tudi do mreže slamnatih likvidatorjev iz Trzina, ki smo jo v Dnevniku razkrili sredi tedna. V tamkajšnji industrijski coni se je sredi lanskega leta pojavila skupina, ki kupuje propadla podjetja in pri tem uporablja tako imenovana speča podjetja in slamnate osebe. Na ta način se podjetniki v zameno za majhno provizijo znebijo neplačanih dolgov in odgovornosti za morebitne nepravilnosti. Središče njihovega delovanja je postalo podjetje Tedenca, ki ga je ustanovil Feliks Nose, po naših podatkih brat Saša Noseta. V času, ko je bil njegov lastnik, je ustanovilo in prodalo več kot 50 podjetij, zatem pa ga je lanskega oktobra prevzela ena od slamnatih oseb, ki so se znašle v finančnih težavah ali v navzkrižju z zakonom ter jih skupina novači. »S tem se ne ukvarjam in se tudi nikoli nisem ukvarjala,« nam je včeraj v kratkem telefonskem pogovoru zatrdila Silvana Perković Nose, ki jo je (bilo) kot ustanoviteljico ali zastopnico mogoče najti v okrog štiridesetih podjetjih.
S podjetniško dejavnostjo se je ukvarjal tudi Radomir Cvijanović, osumljenec za rop, ki je trenutno na begu. V njegovi lasti sta bili dve podjetji: Panamus in Mišel. Prvega je prepustil znancu Francu Kavčniku, ki je bil varnostnik v Energoplanu, drugega pa je prevzel Milanko Sredić. Ta je bil letos na kranjskem sodišču kot organizator tihotapljenja in preprodaje kokaina na prvi stopnji obsojen na 13 let zapora. Drugi obsojeni v tem procesu je bil Vidmar. Tudi Cvijanović je kupoval stanovanja v Savskem kamnu, ki ga je gradil Energoplan, vendar posredno po enem družinskem članu.
Tomaž Modic, Vesna Vuković, Primož Cirman