Za več sto tisoč ljudi na slovenskem podeželju in drugih manj poseljenih območjih je vse manj upanja, da bodo v prihodnjih nekaj letih (vsi) prišli do težko pričakovanega priključka za širokopasovni dostop do interneta.
Zaradi večletnega zastoja in brezciljne gradnje širokopasovnih omrežij bomo namreč potrebovali najmanj 750 milijonov evrov državnega in zasebnega denarja, da bi v medmrežje povezali četrt milijona gospodinjstev in sploh ujeli korak z drugimi državami Evropske unije. To izhaja iz osnutka nacionalne strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020, ki so ga pripravili na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.
S tem že težko pričakovanim dokumentom, ki bo nadomestil zastarelo strategijo razvoja trga telekomunikacij iz leta 2008, bodo uradniki na ministrstvu krojili usodo Telekoma Slovenije, Telemacha in drugih velikih operaterjev, tlakovali pa bodo tudi pot nadaljnjemu razvoju informacijsko-komunikacijskih tehnologij v šolstvu, gospodarstvu in vsej družbi.
Čeprav so postavili zelo ambiciozne cilje, celo višje od tistih iz evropske digitalne agende, tako strokovna javnost kot tudi večina največjih operaterjev opozarja na nepremišljene in pomanjkljive predvidene ukrepe.
Podeželje na evropskem repu
Da je ukrepanje nujno, priča skrb vzbujajoče stanje na trgu. Slovenija ima danes eno najslabših pokritosti s širokopasovnimi povezavami v vsej EU, pri razpoložljivosti fiksnih priključkov nas v negativnem smislu prekaša le Poljska, tudi rast je nižja od povprečja EU. Bolj problematične so občutne razlike med urbanimi in ruralnimi predeli. Na podeželju smo kljub sofinanciranju omrežij v manjših naseljih z evropskim denarjem daleč na zadnjem mestu. Pomanjkanje vlaganj se ob nizkem številu širokopasovnih povezav kaže tudi pri njihovi počasnosti. Medtem ko ima več kot 21 odstotkov prebivalcev EU hitrosti nad 30 megabitov na sekundo (Mb/s), pri nas ta delež po zadnjih podatkih znaša le šest odstotkov.
Velika slabost slovenske družbe je tudi nizko povpraševanje po širokopasovnih povezavah in naprednih storitvah. Čeprav se po deležu prebivalcev z visoko ali srednjo stopnjo računalniških znanj uvrščamo v zlato evropsko sredino, smo pri redni uporabi interneta pod povprečjem. Medtem ko v skandinavskih deželah ta delež presega 90 odstotkov, je lani pri nas internet vsaj enkrat na teden uporabljalo 69 odstotkov posameznikov. Evropskih številk ne dosegamo niti na področju e-trgovanja. Skoraj vsak drugi prebivalec EU najmanj enkrat letno kupuje izdelke ali storitve prek interneta, pri nas pa je takšnih le 36 odstotkov prebivalstva.
Kje bodo našli 750 milijonov evrov?
Da bi po letih spanja spet zagnali investicijsko kolesje, je ministrstvo pripravilo načrt razvoja širokopasovnih omrežij. Z njim naj bi v petih letih zagotovili vsem gospodinjstvom v državi dostop do hitrega interneta, vendar ne hitrosti 30 Mb/s, kot znaša obveznost EU, ampak kar 100 Mb/s. Za pokrivanje urbanih, gosteje naseljenih območij naj bi tako kot do zdaj poskrbeli sami operaterji, na komercialno nezanimivih območjih pa bi omrežja gradili z javno-zasebnim partnerstvom. Na ministrstvu so prepričani, da bodo tako še pred letom 2020 poskrbeli za vse bele lise, kar pomeni, da bi ultrahitri internet dobilo 236.000 gospodinjstev.
Toda za to bodo potrebni astronomski vložki. Če je 82 milijonov evrov evropskih sredstev v zadnjih šestih letih prineslo okoli 30.000 optičnih priključkov, je za popolno odpravo belih lis potrebnih še nekajkrat toliko denarja. Stroški izgradnje enega širokopasovnega dostopa, ki si jih javni in zasebni partner enakomerno razdelita, naj bi namreč znašali 2400 evrov. V grobem bi torej potrebovali kar 566 milijonov evrov, od tega polovico javnih sredstev. Dodatna zasebna sredstva bi bila potrebna za nadgradnjo obstoječih širokopasovnih povezav na ustrezne hitrosti. Za približno 459.000 priključkov to pomeni še 222 milijonov evrov. Do tu vse lepo in prav. Pri denarju pa se zatakne.
Na ministrstvu namreč operaterjev, ki so pred kratkim za frekvence plačali 148 milijonov evrov in zdaj pospešeno gradijo mobilno LTE-omrežje, (še) niso vprašali, ali bodo imeli še dodatnih 500 milijonov evrov za širokopasovno omrežje. Kot očitno tudi ne sedanje vlade. Med možnimi javnimi viri so navedli del kupnine od prodaje Telekoma Slovenije, kompenzacijski sklad, po zakonu namenjen financiranju univerzalne storitve, do vratu zadolžene občine ali pa izsušeni državni proračun. Tudi evropskih kohezijskih sredstev, s katerimi naj bi sofinancirali omrežja, je po dostopnih podatkih predvidenih za le 70 milijonov evrov.
Operaterji: znižajmo zahtevane hitrosti
Ministrstvo je po objavi izhodišč za strategijo prejelo tudi dopis ogorčenih predstavnikov Simobila, v katerem jih ti sprašujejo, zakaj sta iz strateških usmeritev v celoti izpadla mobilna tehnologija in širokopasovni mobilni dostop do interneta. Ne nazadnje so pred meseci za frekvence za LTE odšteli več kot 63 milijonov evrov, v zameno pa se obvezali, da bodo s hitrostjo najmanj 10 Mb/s pokrili tudi velik del podeželja. »Država je s posebnimi obveznostmi pokrivanja belih lis Simobilu naložila neupravičeno finančno breme, saj bo v skladu z njenimi cilji do leta 2020 imelo vsako gospodinjstvo v Sloveniji zagotovljeno povezavo 100 Mb/s (z optiko do doma) in storitev mobilnega interneta na območju belih lis ne bo več v uporabi,« so poudarili pri Simobilu. Ker so frekvence zakupili za 15 let, bi se doba vračanja naložbe skrajšala za več kot dve tretjini, nakup spektra pa po njihovem mnenju ni več ekonomsko upravičen.
Še dlje so šli v Združenju za informatiko in telekomunikacije pri GZS, kjer zastopajo interese glavnih operaterjev, in društvu SIKOM, ki ga vodi nekdanji direktor agencije za komunikacijska omrežja Nikolaj Simič. V en glas zagovarjajo stališče, da bi morali namesto predvidenega optičnega omrežja z javnim denarjem sofinancirati »vseslovensko optično hrbtenico« oziroma povezave do koncentracijskih točk v lokalnih skupnostih. Od tod naprej pa bi lahko zasebni vlagatelji pokrivali uporabnike z xDSL, DOCSIS 3.0, LTE in drugimi tehnologijami glede na komercialni interes. Zato operaterji pripravljalcem strategije predlagajo znižanje zahtevane hitrosti (nazaj) na 30 Mb/s, kar bi bilo mnogo cenejše. Zanimivo je, da je tudi agencija pod vodstvom Franca Dolenca opozorila ministrstvo, da hitrost 100 Mb/s ne bi bila skladna z evropskim pravnim redom. Vnaprej bi namreč zapovedali gradnjo optičnih omrežij in onemogočili uporabo drugih tehnologij.
Svoje pripombe je podal tudi svet za elektronske komunikacije pod vodstvom dr. Dušana Cafa. Njegovi člani so opozorili, da so predlagana izhodišča preveč splošna, pomanjkljiva in ne dovolj ambiciozna. Tako na primer manjkajo področja, kot so e-poslovanje, e-bančništvo in druga. »Nekatera področja so v preveliki meri prepuščena vplivu interesnih skupin, medtem ko javni interes ni ustrezno zaščiten,« so še poudarili.