Več let trajajoča kriza na domačem nepremičninskem trgu je očitno načela tudi imperij privatizacijskega mogotca Igorja Laha. Več projektov, ki bi jih morala Lahova podjetja po prvotnih načrtih že zaključiti, je še vedno v fazi priprave. Nekatere, tudi na Hrvaškem, pa po naših informacijah skuša prodati.
Medtem ko v Lahovi nepremičninski družbi Ceeref, ki uradno domuje v Luksemburgu, zanikajo, da načrtovani nepremičninski projekti stojijo zaradi pomanjkanja virov financiranja, dostopni podatki dajejo drugačno sliko. Za deset milijonov evrov vreden projekt Pot na Tojnice pri Vrhniki, kjer bi se morala na 41.000 kvadratnih metrov velikem zemljišču že leta 2010 začeti gradnja večjega poslovno-industrijskega središča, Lah išče vlagatelja, ki bi kupil del zemljišč ali sofinanciral projekt. Naprodaj naj bi bila tudi zemljišča v Grosupljem, na hrvaškem otoku Hvar, kjer je Ceeref na 156.000 kvadratnih metrih načrtoval gradnjo naselja luksuznih vil, in Karigadorju pri Novigradu.
Lahovi nepremičninski projekti na hladnem
Tudi projekt 70 vrstnih hiš (sprva so jih načrtovali 100) na Drenovem Griču pri Vrhniki je zaradi negativnega mnenja agencije za okolje trenutno na čakanju. Gradnja 25 milijonov evrov vrednega projekta Beli križ nad Piranom bi se morala po prvotnih načrtih začeti že leta 2010, a se verjetno sploh ne bo. Ceeref je namreč hčerinsko družbo, zadolženo za ta projekt, že odpisal. Že dve leti zamuja tudi gradnja 239 stanovanj v Zaborštu pri Domžalah, na hladnem so očitno tudi širitveni načrti v Srbijo. Spet druga zgodba je Partnerstvo Šmartinka. Lah, ki so ga kriminalisti pred kratkim pridržali zaradi suma izčrpavanja Lika Vrhnika, v projektu sodeluje z 38.000 kvadratnih metrov velikim zemljiščem, a je projekt obstal zaradi finančnih težav ostalih partnerjev.
»Vsi projekti, ki so v razvojni fazi, potekajo v skladu s poslovno politiko, glede projektov, ki bi lahko bili predmet prodaje in njihove cene, se dogovarjamo individualno,« so nam na več vprašanj odgovorili v Ceerefu, a hkrati potrdili, da »trenutno pri nobenem od razvojnih projektov ne poteka gradnja«. »Drži, da so bili prvotni načrti drugačni, a so bili ti, upoštevajoč zaostrene razmere na nepremičninskem trgu, preoblikovani in temu prilagojena poslovna politika podjetja,« so dodali v Ceerefu. Zanikali so, da bi bila naprodaj tudi zgradba na Trgu republike 3 v Ljubljani (TR3), na katero je vezanih 18 milijonov evrov posojil. Informacije o pomanjkanju virov financiranja za projekte so v Ceerefu označili za »zavajajoča natolcevanja«.
Nekoč izrinjal male delničarje, zdaj jim ponuja delnice
Kljub temu je iz letnega poročila Ceerefa razvidno, da v družbi še letos načrtujejo prvo javno izdajo delnic (IPO), pri čemer naj bi zdajšnji lastniki na čelu z Lahom prispevali 20 milijonov evrov kapitala. Lah, ki je dobro desetletje male delničarje izrinjal iz svojih podjetij, jih torej po novem vabi pod svoje okrilje. Ceeref sicer od lani kotira na tako imenovanem tretjem trgu dunajske borze. A doslej je bil z njegovimi delnicami sklenjen zgolj en sam borzni posel, vreden nekaj tisoč evrov. Matična družba Ceeref je imela na zadnji dan leta 2013 še 30,5 milijona evrov premoženja, zaradi slabitev pa je lansko leto zaključila z 8,8 milijona evrov izgube. Polovico te sta prispevala projekta Drenov Grič in Beli križ. Vse prihodke Ceerefa – z izjemo natanko enega evra – so lani ustvarile hčerinske družbe.
Še precej več premoženja, »ujetega« v nepremičninah in delnicah, obvladuje še eno Lahovo podjetje iz Luksemburga – Aluber, ki naj bi bilo tudi največji lastnik Ceerefa. Dokumenti, ki smo jih pridobili, razkrivajo, da je imel Aluber že leta 2009, ko je bila kriza v Sloveniji na vrhuncu, za okrog sto milijonov evrov premoženja. To je v Luksemburg prišlo iz Slovenije, natančneje iz družbe MNP2 (nekdanji pid KS2 Naložbe), do katere je Lah prišel prek številnih nepreglednih pripojitev, zmanjšanj osnovnega kapitala, združitev delnic in zaprtih dokapitalizacij. Že leto kasneje je Lah isto storil tudi s premoženjem družbe MNP-F, ki jo je leta 2006 ustanovil zdaj že nekdanji Megafin. S pripojitvami je Aluber ustvaril visok dobiček. Iz tega je mogoče sklepati, da je Lah za slovenske holdinške in nepremičninske družbe, ki jih je pripojil Aluberju, plačal bistveno manj, kot so bile te dejansko vredne.
Lahov luksemburški zaklad
Za nameček je Lah premoženje v Luksemburgu več kot dobro zaščitil. Tako Aluber kot Ceeref namreč nimata dolgov. Posojila pri bankah najemajo zgolj njuna hčerinska podjetja, a zanje obe družbi iz Luksemburga po navedbah naših virov ne jamčita. Aluber je samo med letoma 2007 in 2009 skupaj ustvaril okoli 162 milijonov evrov prihodkov, pri čemer ni imelo nobenega zaposlenega. To bi lahko nakazovalo, da ga Lah upravlja iz Slovenije. »Družba Aluber ni javna družba, tako informacij o njenem poslovanju ne želimo komentirati,« so nam na vprašanje o izvoru Aluberjevih prihodkov odgovorili v Ceerefu. Register iz Luksemburga med tremi direktorji Aluberja omenja dve tamkajšnji družbi in offshore podjetje Corient Management Limited iz Belizeja. V istem obdobju je Aluber ustvaril kar 161,5 milijona evrov dobička iz poslovanja prek amortizacijo (EBITDA), kar ga z več kot 99-odstotno maržo EBITDA zelo verjetno postavlja v sam svetovni vrh.
Po Aluberju je Lah lastniško obvladoval tudi ciprsko podjetje Ampelus Holding, v katerega je med letoma 2008 in 2010 skupaj vplačal kar 180 milijonov evrov kapitala. Njegovo lastništvo je že kmalu zatem prenesel na še eno ciprsko podjetje Kalantia Limited, ki ga obvladuje kot fizična oseba. Tudi sicer je v zadnjem času mogoče opaziti, da je Lah močno poenostavil lastniško strukturo svojega imperija. Pred meseci je tako na Cipru v likvidacijo poslal podjetje Zagorex, po katerem je pred leti obvladoval Capinvest, še enega od danes pozabljenih pidov.