Odločitev za najetje posojila v švicarskih frankih se je za številne Slovence sprevrgla v nočno moro. Od leta 2008, ko je bil frank najšibkejši, do danes so se mesečni obroki posojilojemalcev zvišali tudi za 50 in več odstotkov. Kot glavne krivce vidijo mnogi bankirje, ki naj bi z zavajanjem in spretnostjo na finančnih trgih kovali bajne dobičke.
V slovenskem združenju Frank so v iskanju odgovornosti na Banko Slovenije naslovili uradno zahtevo za vpogled v poslovne bilance bank. S tem želijo ugotoviti, ali so banke dejansko imele rezerve oziroma pozicije v švicarskih frankih, ko so trgovale s posojili ali pa so špekulirale. Odgovora še niso dočakali, skrajni datum je 27. februar.
Slovenske banke, hrvaški recept?
Na Hrvaškem je česanje bilanc pokazalo, da so imele banke leta 2010 na skoraj 40 milijard kun izdanih posojil v švicarskih frankih le za 11,7 milijarde kun frankov, torej manj kot tretjino. Profesorja z zagrebške ekonomske fakultete Drago Jakovčević in Ivan Lovrinović trdita, da so banke krile kar 27,6 milijarde kun visoko razliko z raznimi izvedenimi finančnimi instrumenti, kot so terminske pogodbe ali valutna zamenjava. »Običajno si banka najprej zagotovi vir financiranja, šele nato začne ponujati posojila,« je dejal Jakočević, na Hrvaškem pa je po njegovem mnenju ravno obrnjeno.
S praksami, ki jih nekateri označujejo za čiste špekulacije, so hrvaške banke leta 2010 ustvarile 3,5 milijarde kun dobička od valutnih poslov (približno 480 milijonov evrov po tedanjem valutnem tečaju). Čeprav so sočasno ustvarile 3,3 milijarde kun izgube pri trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti, naj bi ta denar ostal v bančnih skupinah, saj so hrvaške banke trgovale pretežno s svojimi maticami.
So podobne »trike« uporabljale tudi slovenske banke? Sodeč po podatkih iz leta 2010 bi težko rekli, da v tolikšni meri, če sploh. Zaslužki zaradi sprememb deviznih tečajev (učinki na denarna sredstva in njihove ustreznike, op. p.) so v osmih največjih slovenskih bankah dosegli približno 30 milijonov evrov, kar je 16-krat manj kot na Hrvaškem. V slovenskem bančnem sistemu je bilo med tem 1,3 milijarde evrov posojil v frankih, torej štirikrat manj kot na Hrvaškem.
Prsti uperjeni v bankirje
V Sloveniji tako (še) ni dokazov o spornih poslih bank pri posojanju v frankih. Vendar nas je ugledni podjetnik, ki je želel ostati neimenovan, opozoril, da bilance ne povedo vse resnice, saj jih lahko banke prirejajo. S somišljeniki je prepričan, da banke izkoriščajo valutna nihanja za kovanje dobičkov, medtem ko jim je za težave posojilojemalcev ni mar. »Vsak bančnik ve, da je možno fiksirati tečaj,« pojasnjuje in dodaja, da se cena zavarovanja pred valutnimi nihanji giblje med enim in dvema odstotkoma zneska, za katerega je bil dogovorjen fiksni tečaj. Če so banke leta 2009 na primer fiksirale tečaj pri 1,6 franka za evro (v teh dneh je evro vreden 1,07 franka), bi prejemale od posojilojemalcev danes v evrih na mesec približno 50 odstotkov več. Iz »nič« bi torej v nekaj letih ustvarile dodatnih 400 ali celo več milijonov evrov prihodkov.
Ta scenarij je po oceni Mateja Šimnica iz Alte Invest vendarle malo verjeten: »Banke so zgolj posrednice, praviloma ne bi smele špekulirati.« V Hypo Alpe-Adria bank zatrjujejo: »Banka ne špekulira.« Tudi v NLB, Novi KBM, Unicredit bank Slovenija in Banki Koper pravijo, da z rastjo vrednosti švicarskega franka niso zaslužili. Vse banke trdijo, da se valutnim tveganjem izogibajo. Posojila v tuji valuti financirajo bodisi z depoziti strank, z najemanjem posojil na medbančnem trgu ali s finančnimi instrumenti.
»Če ni bil motiv zaslužek, zakaj so banke tako agresivno tržile posojila v švicarskih frankih?« se sprašuje podjetnik. Še leta 2006 je prepričeval znanca, naj se spametuje in vzame posojilo v evrih. Že leto pozneje pa se je po prepričevanju bankirjev sam ujel v zanko.
Očitek, da so banke zavajale posojilojemalce ali da niso ustrezno predstavile tveganj, se zdi za slovenski bančni sistem precej verjetnejši kot obtožbe o špekulacijah. Navsezadnje so tudi same napačno ocenjevale tveganja. »Fiksni pribitki na spremenljivo obrestno mero (euribor ali libor, op. p.) so bili leta 2008 enaki tako za posojila v evrih kot v švicarskih frankih,« je dejal Šimnic. Banke očitno niso v zadostni meri upoštevale valutnega tveganja. Pribitek namreč ne pomeni le obrestne marže za banke, temveč bi moral hkrati odražati verjetnost za nastanek potencialnih težav dolžnika pri odplačevanju posojila. In valutno tveganje nedvomno poveča možnost finančnih težav posojilojemalcev, čemur smo priča v Sloveniji kot tudi na Poljskem, Hrvaškem, Srbiji in drugih državah, kjer so se prebivalci zadolževali v švicarskih frankih.
