Mladi Evropejci množično zapuščajo svoje domove in se odpravljajo čez meje in morja v iskanju služb, ki se jim v zahtevnih gospodarskih razmerah vztrajno izmikajo. Nikjer ni huje kot na Pirenejskem polotoku.
Med letoma 2008 in 2012 je odšlo 700.000 Špancev. Samo lani se jim je v tujini pridružilo še okoli 550.000 ljudi, ki so živeli v Španiji, od tega se jih je približno 80.000 rodilo v Španiji. Iz sosednje Portugalske se je od leta 2008 odselilo že skoraj pol milijona ljudi ali približno 4,5 odstotka celotne populacije.
Predvsem mladi se največkrat odločijo za pot v Latinsko Ameriko, ki ponuja vrsto kariernih možnosti. Južno- in Srednjeameričani govorijo pretežno špansko ali portugalsko, torej jezik ni ovira. V povprečju nižja izobrazba kot v Evropi pa ponuja prišlekom neboleče iskanje zaposlitve in možnost hitrega vzpona po korporativni lestvici. Poznane so zgodbe, ko mladi Evropejci s trdim delom v nekaj letih priplezajo v sam vrh velikih korporacij, kar je v EU skoraj nemogoče doseči.
Vabijo predvsem službe
Kako velike priložnosti se skrivajo v velikih gospodarstvih, kot je Mehika ali Brazilija, je že pred dvema letoma nakazal Paulo de Sousa Oliviera, prvi mož brazilskega investicijskega in podjetniškega združenja (BRAiN – Brasil Investimentos and Negócios). Dejal je, da Brazilija vsako leto potrebuje 60.000 inženirjev, medtem ko jih šolski sistem ustvari le 40.000. »Potrebujemo 20.000 dodatnih inženirjev. Zakaj ne bi evropski inženirji domov pošiljali presežnih zaslužkov,« je spomnil na prakso, ki je bolj značilna za Južnoameričane v EU.
Mlade Evropejce pa morda bolj kot preživljanje družine skrbi lastna prihodnost. V Španiji ni nič nenavadnega, če sta od petih sošolcev na fakulteti dva odšla v Južno Ameriko, kjer imata zaposlitev, eden ima stalno zaposlitev v Španiji, dva pa že več kot leto dni iščeta delo, za katero sta se izobraževala. Iz meseca v mesec se prebijata s priložnostnimi službami, največkrat s strežbo v raznih lokalih. Zato ne preseneča, da Španci množično odhajajo v države, kot je 110-milijonska Mehika, ki bo letos ustvarila 2,4-odstotno rast BDP, ali pa v Kolumbijo, Peru, Ekvador, Paragvaj, Urugvaj in Čile, katerih gospodarstva bodo letos zrasla od dva do pet odstotkov. Špansko gospodarstvo se je še lani skrčilo za 1,9 odstotka, letos pa naj bi zraslo za 1,3 odstotka. Brezposelnih med mladimi je bilo na začetku leta že skoraj 58 odstotkov, danes je ta delež okoli 54 odstotkov. Huje je bilo le še v Grčiji, kjer je bila brezposelnost med mladimi kar 60-odstotna, danes pa je brez dela zaradi skromne gospodarske rasti v tej državi »le« še vsak drug mladi.
Preseljevanje tudi znotraj EU
Čeprav se razmere v Grčiji počasi izboljšujejo, se gospodarstvo, ki se je med krizo skrčilo kar za četrtino, še dolgo ne bo pobralo. Po eni od anket si želi emigrirati vsak drugi Grk, večina pa si postavlja za končni cilj države v Evropi. Grčijo je v letih krize zapustilo že približno 300.000 ljudi. Šokanten je denimo podatek, da je do konca leta 2012 iz Grčije v Nemčijo emigriralo 6000 zdravnikov (v Sloveniji je približno 5000 zdravnikov) in na tisoče medicinskih sester, ki jih v Nemčiji primanjkuje. S podobnimi težavami se spopadajo v večini držav, ki jih je kriza najbolj prizadela. Z izjemo Špancev in Portugalcev pa si emigranti predvsem zaradi jezikovnih pregrad raje izberejo ZDA ali katero od osrednjih evropskih gospodarstev, kot sta Nemčija in Velika Britanija.
Medtem ko vidijo Afričani rešitev na obalah italijanskega škornja, želijo Italijani ubežati gospodarski stagnaciji s preseljevanjem po EU. Lani se je sicer iz Italije odselilo nekaj manj kot 100.000 ljudi, ki so obupali nad stanjem v lastnem gospodarstvu. Kar tretjina je bila visoko izobraženih mladih iz starostne skupine od 18 do 34 let.
Iz povsem drugih razlogov se preseljujejo Bolgari, Romuni in Poljaki. Poljska je praktično ves čas krize gospodarsko rasla, medtem ko je Evropa tonila, vendar ima kljub temu razmeroma visoko število brezposelnih med mladimi (24 odstotkov). A glavna težava ni pomanjkanje delovnih mest, temveč so to nizke plače. V iskanju boljše zaposlitve je Poljsko od vstopa v Evropsko unijo leta 2004 zapustilo že več kot 2,2 milijona ljudi. Večina išče službo v Veliki Britaniji in bližnji Nemčiji.
Beg možganov
V vsej EU je posebna težava preseljevanje najboljših profesionalnih kadrov. Države območja evra so imele že v desetletju pred krizo letni neto odliv 120.000 visoko izobraženih zaposlenih. Večina jih je poiskala službo v ZDA. Novih podatkov še ni, ob selitvah narodov z juga Evrope pa si je težko predstavljati, da so lahko številke preteklih let bolj spodbudne.
Ob tem skrbi neučinkovitost pri izobraževanju in zaposlovanju visoko izobraženih kadrov. Kljub visoki brezposelnosti ostane vsako leto kar 27 odstotkov delovnih mest nezapolnjenih, saj ni ustreznih kandidatov. Do leta 2020 naj bi evropskemu digitalnemu sektorju primanjkovalo 900.000 zaposlenih, v Nemčiji pa bodo takrat prekratki za milijon znanstvenikov, inženirjev, matematikov in oseb z drugim tehničnim znanjem. To je lahko dobra priložnost za države z evropske periferije, če bodo le znale prilagoditi izobraževalne sisteme tako, da bodo stregli potrebam gospodarstva. Lahko pa je tudi recept za katastrofo.