Država bo ostala večinska lastnica Luke Koper. V NLB, Zavarovalnici Triglav in Pozavarovalnici Sava bo ohranila četrtinski, torej kontrolni lastniški delež, za zdaj pa tudi v Krki. Darsa ne namerava prodati, solastniški delež v Slovenskih železnicah (SŽ) pa je pripravljena prepustiti strateškemu partnerju.
To je povzetek zadnje različice strategije upravljanja kapitalskih naložb, ki jo je pripravilo ministrstvo za finance, jutri pa naj bi ga obravnavala vlada Mira Cerarja. Čeprav dokument ne zajema natančne klasifikacije državnih naložb, ki bi določala, katera podjetja in kdaj bodo naprodaj, je že iz samih smernic mogoče razbrati, kakšne načrte ima država z nekaterimi naložbami. Te je ministrstvo v skladu z zakonodajo razdelilo na tri skupine: strateške, pomembne in portfeljske, namenjene prodaji.
Strategija povozila Gašperšičeve načrte
Med strateške je uvrstilo »naložbe, s katerimi država poleg gospodarskih dosega tudi razvojne in druge cilje«. V njih bo obdržala ali pridobila večinski, najmanj 50,01-odstotni lastniški delež. Gre za podjetja, ki izvajajo ključne infrastrukturne naloge, pomembne za stabilno oskrbo z viri in energijo, ter opravljajo pomembne javne storitve. Strategija torej v to skupino uvršča Plinovode, Eles, Dars, Družbo za razvoj infrastrukture (DRI), Kontrolo zračnega prometa, družbo SŽ – Infrastruktura, Infro, komunalne družbe in »podjetja, ki povečujejo konkurenčnost celotne gozdno-lesne vrednostne verige«.
V tej skupini dokument eksplicitno navaja tudi Luko Koper in »nacionalnega letalskega prevoznika«, torej Adrio Airways. A med njima je pomembna razlika. Država bo tako kljub načrtom ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča, ki želi zasebnega vlagatelja v drugi tir proge Divača–Koper najti tudi s prodajo državnega deleža v Luki Koper, ostala njen večinski lastnik. To je – kot navajajo pisci strategije – »nujno zaradi prepletenega lastniškega razmerja nad pristaniško infrastrukturo na celotnem območju koprskega pristanišča«. Hkrati pri Adrii Airways strategija dopušča možnost prodaje, a le ob poprejšnji sklenitvi pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe pri zagotavljanju minimalnega obsega in kakovosti ključnih javnih storitev«. Ob tem velja spomniti, da Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) kot ena največjih upnic že več tednov prodaja svoje do Adrie Airways, ki bi lahko njihovemu kupcu omogočile tudi njihovo pretvorbo v lastniški delež.
Umik države iz bank, v NLB ohranja četrtino
Drugačne načrte ima država z drugo skupino podjetij, ki jih bo v klasifikaciji opredelila kot »pomembne naložbe«. Vanjo uvršča podjetja, ki so nosilci širšega gospodarskega razvoja, imajo pomembno vlogo pri povezovanju podjetij v dobaviteljske verige in so pomembni udeleženci kapitalskega trga. V njih želi država ohraniti kontrolni lastniški delež, torej 25 odstotkov plus eno delnico. Ta delež se bo lahko tudi znižal, a le, če bo s tem soglašal državni zbor.
Iz besedila strategije je mogoče razbrati, da bo od bank v tej skupini naložb le NLB. Kot rok prodaje državnega 75-odstotnega deleža dokument navaja december 2017. Že leto dni prej naj bi država prodala celoten lastniški delež v NKBM, do julija 2019 pa naj bi se umaknila tudi iz združenih Abanke in Banke Celje. V domačem zavarovalniškem sektorju bi država ohranila kontrolni delež v Zavarovalnici Triglav in Savi Re. Pri prvi bi v svojih rokah obdržala lastniški delež, ki ga ima trenutno v lasti Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz), preostali delež pa bi ali odprodala mednarodnim finančnim institucijam ali pa bi v družbo s prodajo novoizdanih delnic pripustila portfeljske vlagatelje. Modra zavarovalnica ostaja strateška naložba države, saj upravlja odprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence. Del njenih delnic bo morda država v prihodnjih letih na prvi javni ponudbi prodala zavarovancem in sindikatom.
Krka bo državna, a ni strateška naložba
Med naložbami »strateškega pomena« je tudi četrtinski delež države v Krki, pisci strategije pa menijo, da je »pametno obdržati obstoječo lastniško sestavo«. A naložba v Krko je po njihovem tudi »vir zagotavljanja sredstev za poravnavo zakonskih obveznosti Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Kada«. »Upoštevajoč dinamiko obveznosti obeh družb bo v primeru nezadostnih virov za poplačilo obveznosti potrebna prodaja navedene naložbe,« so zapisali in hkrati dodali, da »za to v tem trenutku ni potrebe«. Strategija za zdaj eksplicitno ne odgovarja na vprašanje, ali bo država na dolgi rok ostala solastnica Petrola. V dokumentu je napovedana le ločitev Geoplina, ki je v večinski lasti države in Petrola, od Plinovodov. Ti bodo prišli pod okrilje države, ta pa naj bi po tem, ko bo Petrol postal večinski lastnik Geoplina, po teh načrtih prevzela tudi del rezervoarskih zmogljivosti družbe Instalacija na Serminu. Ali je to priprava na umik države iz Petrola, bo vidno šele v klasifikaciji naložb, o kateri bo odločal državni zbor.
Strategija navaja še nekaj konkretnejših načrtov. Država bo tako prodala 61-odstotni delež v Peku, čim prej pa se želi umakniti tudi iz Cimosa, ko bo ta končal s prestrukturiranjem. Zanimivo je, da ima Slovenija po ugotovitvah piscev strategije prav v proizvodnih podjetjih precej manjši delež državnega lastništva od povprečja držav OECD. Obratna zgodba je v finančnem sektorju. Pri Slovenskih železnicah (SŽ) država »ne izključuje možnosti vstopa novih družbenikov bodisi v krovno družbo bodisi v podporne dejavnosti odvisnih družb« oziroma prek delne privatizacije tovornega prometa. SŽ bodo hkrati prodale 28-odstotni delež v Termah Olimia in svoje gradbeno podjetje SŽ – ŽGP. V energetiki naj bi država z lastniškimi deleži v petih elektrodistribucijskih podjetjih dokapitalizirala Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (Sodo), pod okriljem Holdinga slovenske elektrarne (HSE) združila Termoelektrarno Šoštanj in Premogovnik Velenje, lastništvo Taluma iz Elesa prenesla nase in zaradi (potencialnih) zalog plina ohranila lastništvo v Nafti Lendava.
»Privatizacija v kratkem času ni izvedljiva«
»Privatizacija velikega dela gospodarstva v kratkem času ni izvedljiva,« so poudarili pisci strategije, ki med dolgoročnimi cilji do leta 2020 navajajo tudi ustvarjanje devetodstotnega letnega donosa kapitalskih naložb države. Že letos bo ciljna donosnost znašala 5,9 odstotka, prihodnje leto pa bo še višja – okrog 6,5 odstotka. V SDH, ki upravlja s 14 milijardami evrov sredstev, njegova podjetja pa imajo skoraj pet milijard evrov kapitala, nameravajo naložbe spremljati po najmanj treh kriterijih: pretekli dinamiki, primerjalni analizi in načrtih. Podjetja, ki imajo potencialno večjo kapitalizacijo od 400 milijonov evrov, bodo spodbujali k uvrstitvi na borzo. Vsa podjetja, v katerih ima (so)lastniški delež država, so leta 2013 brez bank ustvarila skoraj 331 milijonov evrov dobička, kar je državi in SDH lani skupaj prineslo dobrih 146 milijonov evrov dividend.
