»Ne ustvarjajte zgodbe iz kratke zamude, dvigala ne delajo,« se je zbranim novinarjem z nasmeškom opravičil Mario Draghi, guverner Evropske centralne banke (ECB). Zamudil je dobrih sedem minut, z ukrepi, ki jih je predstavil, pa je po oceni nekaterih strokovnjakov zamujal že več let.
Kljub nesoglasjem v svetu ECB je Draghi včeraj vendarle potegnil asa iz rokava – 1140 milijard evrov vreden program kupovanja obveznic držav, podjetij in drugih evropskih institucij. Do konca septembra prihodnje leto bo priteklo v obtok 60 milijard evrov na mesec, petino več od najbolj optimističnih ocen, ki so jih v medijski svet že pred dnevi poslali viri iz ECB. Očitno so se začeli zgledovati po nekaterih preostalih centralnih bankah, ki naj bi pred pomembnimi odločitvami s podtaknjenimi informacijami pogosto potipale vlagatelje. Manever je prinesel želene učinke, borzni tečaji so po njegovem govoru poleteli v zeleno, zahtevani donosi na obveznice so se dodatno znižali, evro pa je proti dolarju izgubil približno dva odstotka vrednosti.
A vprašanje je, kako uspešna bo ECB v boju proti deflaciji, ki lahko v ekstremnem primeru opustoši gospodarstvo območja evra in povzroči izgubljeno desetletje. Če bo ukrep deloval, bo evro še naprej izgubljal vrednost proti dolarju in švicarskemu franku, s čimer se bo krepila konkurenčnost evropskih izvoznikov, cene pa bodo začele počasi rasti. »Ne pričakujte čudežev,« ob tem opozarjajo strokovnjaki.
Kam gredo milijarde inkaj bomo imeli od tega
Če je Draghi še jeseni lani zatrjeval, da cenovna gibanja niso problematična, je včeraj moral priznati zmoto. Lani so se namreč cene v območju evra zvišale le za 0,4 odstotka, medtem ko je decembra udarila celo 0,2-odstotna deflacija. V prihodnjih petih letih ne bo nič bolje, povprečna inflacija naj bi bila le 0,3-odstotna.
Kako se je najlažje bojevati proti nizkim cenam? »Edini način za spodbuditev rasti cen je obnovitev gospodarske rasti,« je poudaril ekonomist dr. Mojmir Mrak. In ravno to želi doseči Draghi z milijardami evrov, ki jih bodo z nakupi obveznic in drugega premoženja v sistem črpale nacionalne centralne banke in ECB. Vendar to še zdaleč ne bo dovolj. »Za gospodarsko rast so ključne investicije, zaupanje v gospodarstvo in strukturne reforme. Absolutno ključno je, da vlade izpeljejo strukturne reforme, da bi bili učinki denarne politike največji,« se Draghi zaveda, da je moč denarne politike čedalje bolj omejena.
Mnogi strokovnjaki bi dodali, da je tako tudi zaradi poznega ukrepanja ECB. Stroški zadolževanja, ki jih kvantitativno sproščanje običajno zniža in s tem spodbudi rast gospodarstva, so v Evropi že zdaj rekordno nizki. Zahtevani donos na slovensko dvomesečno obveznico je denimo včeraj padel celo v negativno območje. Prav tako je že nekaj časa neučinkovit mehanizem, po katerem se pretaka denar od centralne banke do gospodarstva. Večina ukrepov doslej ni bistveno pripomogla k rasti posojilne dejavnosti bank. Tudi kupovanje obveznic podjetij tega verjetno bistveno ne bo spremenilo, saj se evropska podjetja v kar 85 odstotkih primerov zadolžujejo pri bankah in ne na kapitalskih trgih. To pomeni, da se denar iz programa kupovanja obveznic ne bo tako zlahka prenesel v gospodarstvo, kot se je denimo v ZDA, kjer se podjetja pri bankah financirajo v manj kot polovici primerov.
»ECB bo dala na trg izredno veliko količino denarja v upanju, da bo ta našel pot do tja, kjer ga najbolj potrebujejo,« ne vidi koncepta za evropskim kvantitativnim sproščanjem Matej Šimnic iz Alte Invest. Draghi denimo včeraj ni znal pojasniti, kako bo prišel denar iz Nemčije v periferijo, dejal je le: »Cilj je povečati likvidnost v sistemu.«
Kdo bo kupoval in kdo tvegal
Največje breme kvantitativnega sproščanja bodo na svoja pleča prevzele nacionalne centralne banke. Od 60 milijard evrov mesečnih nakupov jih bodo opravile kar 80 odstotkov. Za svoje nakupe bo vsaka posebej prevzela tudi tveganje, kar je izredno nenavadno za ukrep centralne banke. Delitev tveganj po centralnih bankah in državah je po Mrakovem mnenju »element, ki postavlja pod vprašaj logiko enotnega evrskega območja«.
Pri tej odločitvi ECB so imeli vmes prste Nemci, ki so bili najglasnejši kritiki kvantitativnega sproščanja in potencialnih tveganj, ki jih prinaša nemškim davkoplačevalcem. Berlin je očitno dosegel svoje. Centralne banke bodo glede na svojo velikost in delež v kapitalu ECB vsak mesec opravile določeno število nakupov. Čeprav Draghi tega eksplicitno ni povedal, strokovnjaki ocenjujejo, da bo vsaka kupovala zgolj obveznice matične države in domačih podjetij. Bundesbank bi bila kljub temu, da bo vsak mesec opravila največ nakupov (8,6 milijarde evrov), v tem primeru izpostavljena izdatno manjšim tveganjem kot denimo banke v finančno slabše stoječih državah. Banka Slovenije, ki ima v kapitalu ECB 0,5-odstotni delež, bo mesečno kupovala 240 milijonov evrov obveznic.
