Evropa in svetovni finančni trgi imajo že nekaj časa v koledarjih z rdečo obkrožen jutrišnji datum, 22. januar, ko naj bi svet Evropske centralne banke (ECB) napovedal program kvantitativnega sproščanja (QE). S pomočjo kupovanja obveznic držav, podjetij in morebiti celo nekaterih evropskih institucij (kot sta denimo EIB ali ESM) bo v obtok priteklo od 500 do 1000 milijard evrov dodatnega denarja. Ukrep naj bi spodbudil posojilno aktivnost in preprečil deflacijo, ki resno ogroža gospodarsko okrevanje območja evra.
V nakupe obveznic kar nacionalne centralne banke
V začetek programa kupovanja obveznic, vrednega od 20 do 40 milijard evrov na mesec, ne dvomi praktično nihče več. Najglasnejši nasprotniki ostajajo Nemci, ki so tradicionalno na bojni nogi z guvernerjem ECB Mariom Draghijem. Nemški mediji so v preteklih dneh sejali strah pred novim tiskanjem denarja, ki naj bi močno razvrednotil evro. Kanclerka Angela Merkel pa je resno v skrbeh, da bodo potencialne izgube zopet trpeli nemški davkoplačevalci.
Kampanja proti kvantitativnemu sproščanju očitno ni bila brez učinka. V sobanah novega, 1,2 milijarde evrov vrednega sedeža ECB naj bi finančni strokovnjaki skovali načrt, ki je bolj po okusu Berlina. Nakupov raznovrstnega premoženja po zadnjih govoricah ne bo neposredno opravljala ECB, temveč kar nacionalne centralne banke. V praksi bi to pomenilo na primer, da bo Banka Slovenije kupovala slovenske državne obveznice. V primerih prestrukturiranja dolga ali bankrota katere od držav bi tako namesto ECB izgube najprej utrpele nacionalne centralne banke.
Prav to je glavni pomislek večine strokovnjakov, ki menijo, da kvantitativno sproščanje ne more biti enako učinkovito, če so nacionalne centralne banke izpostavljene ločenim tveganjem – vsaka do dolga matične države. Prva dama Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Christine Lagarde opozarja, da bi morala biti tveganja vzajemna. To na kratko pomeni, da bi si moralo 19 centralnih bank enakomerno (glede na velikost) razdeliti vse morebitne izgube.
Drugi pomemben pomislek je, kako poslušne bodo centralne banke. Kupiti naj bi morale toliko državnih obveznic, kot bo predpisala ECB. Nekaj svobode jim bo prepuščene le pri sprejemanju odločitve o njihovi ročnosti. Draghi bi lahko imel največ težav z guvernerjem nemške centralne Bundesbank Jensom Weidmannon, ki je že večkrat javno nasprotoval programu kvantitativnega sproščanja. Svoje mnenje o novih ukrepih pa bo bržkone povedalo tudi nemško ustavno sodišče. Se bo Bundesbank res podredila zahtevam ECB v primeru, ko bi nemško ustavno sodišče nasprotovalo kvantitativnemu sproščanju?
Ali bo ukrep ECB sploh uspešen?
Živimo v času, ko se gradi bančna unija, razmišlja se o tesnejšem povezovanju evropskih držav preko fiskalne unije in močnejši centralizaciji politične moči v Bruslju. Odločitev ECB za podelitev novih pooblastil centralnim bankam bi pomenila korak v nasprotno smer. Poleg tega bi ogrozila učinkovitost novih ukrepov, ki po oceni mnogih že tako ne bodo pretirano uspešni.
Samo primerjava območja evra z Veliko Britanijo in ZDA pokaže, da se območje evra na kvantitativno sproščanje pripravlja v povsem drugačnih okoliščinah. Prvič, zahtevani donosi na dolg evropskih držav so rekordno nizki – vsaj tri odstotne točke nižji kot v ZDA na začetku krize. Nekaj sto milijard evrov svežega denarja tako ne bo imelo bistvenih učinkov na stroške zadolževanja. Drugič, evropsko gospodarstvo je v 85 odstotkih odvisno od najemanja posojil pri bankah. To pomeni, da se denar iz programa kupovanja obveznic ne bo tako zlahka prenesel v gospodarstvo, kot na primer v ZDA, kjer se podjetja pri bankah financirajo v manj kot polovici primerov. In tretjič, medtem ko imajo ameriška gospodinjstva v raznih finančnih produktih kar 82 odstotkov premoženja, je ta delež v območju evra nižji od 50 odstotkov. Četudi bi nov val denarja povzročil rast delniških tečajev, bo učinek na premoženje Evropejcev precej manjši kot v ZDA. Posledično se bo manj okrepila zasebna potrošnja, od katere je odvisno, ali bodo cene življenjskih potrebščin zopet začele rasti.
