Razprodaje vsak mesec? Če bosta Evropa in Slovenija še naprej s takšnim tempom drveli proti deflaciji, se lahko uresniči tudi takšen scenarij.
Vendar pozor, kljub začetnemu navdušenju potrošnikov prinese dolgotrajno zniževanje cen življenjskih potrebščin na koncu vselej krčenje potrošnje, ki gospodarstvo običajno pripelje v recesijo. Sledijo težave številnih podjetij, ki v poskusu povečanja prodaje dodatno znižujejo cene. Ker potrošniki pričakujejo nadaljnje zniževanje cen, začnejo z nakupi odlašati. Tudi zaradi tega, ker vrednost denarja v času narašča – ob enoodstotni mesečni deflaciji bi bilo 1000 evrov, ki si jih je nekdo zatlačili v nogavico, ob koncu leta realno vrednih 1126 evrov. Podjetja so zaradi krčenja prodaje prisiljena na cesto vreči številne zaposlene, kar zopet pripelje do znižanja trošenja. V kolikor se sklene začaran deflacijski krog, lahko v območju evra pričakujemo novo gospodarsko katastrofo, kot smo ji bili priča v preteklih letih.
Cene življenjskih potrebščin v območju evra so julija na letni ravni zrasle le še za 0,4 odstotka, v Sloveniji pa se v primerjavi z lanskim julijem sploh niso spremenile. Do deflacije, ki se je letos za enega ali več mesecev dotaknila že šestih držav območja evra in tudi Švedske, ki ima svojo valuto (švedska krona), tako res ne manjka več veliko. Tudi v Banki Slovenije ne izključujejo, da lahko Slovenija za kakšen mesec ali dva zapade v deflacijo, vendar so hkrati prepričani, bodo cene življenjskih potrebščin že pred koncem leta rasle hitreje. Podobne napovedi za celotno območje evra daje tudi Evropska centralna banka (ECB), ki pa jih mnogi strokovnjaki jemljejo z nekaj rezerve. Centralna banka mora namreč za vsako ceno ohraniti pričakovanja potrošnikov, da bodo cene v prihodnje rasle. Ravno od teh pričakovanj je odvisno, ali bodo potrošniki trošili, saj jih v to denarna politika ne more prisiliti.
Nobelovec Paul Krugman je nekoč dejal, da je deflacija kot »črna luknja«, iz katere denarna politika le stežka potegne gospodarstvo, ki je ujeto vanjo. Zlasti v obdobju nizkih obrestnih mer, ko so učinki denarne politike precej manjši. Mednarodni denarni sklad (IMF) in številni ugledni strokovnjaki se zato vse glasneje sprašujejo, ali ni morebiti Evropska centralna banka (ECB) preveč pasivna opazovalka dogodkov na področju stabilnosti cen. Spomnimo, ameriška, angleška in japonska centralna banka so se proti nizki gospodarski rasti in nizki rasti cen borile z množičnim tiskanjem denarja, s katerim so nato kupovale dolg države in podjetij ter na ta način spodbujale gospodarstvo.
ECB bo očitno najprej počakala na rezultate junijskih izrednih ukrepov, preden zažene stroje za tiskanje denarja. Vmes pa se bo zanašala na lastno oceno, da bodo cene življenjskih potrebščin z vsakim letom intenzivneje rasle. A na las podobna zgodba se je zgodila na Japonskem v 90. letih prejšnjega stoletja. Bank of Japan je pričakovala nadaljnjo rast cen, pa jo je presenetila deflacija. Epilog je znan. Skoraj dve desetletji trajajoča gospodarska stagnacija, ki jo konstantno spremlja negativna ali izredno nizka rast cen. Dve izgubljeni desetletji.