Švicarski frank je v zadnjih dneh očitno najpomembnejša tema v Sloveniji. Tako bo vlada premierja Mira Cerarja s pomočjo ministrstva za finance danes poskušala najti rešitev ali vsaj zavzeti stališče do problema posojilojemalcev, ki jih je šokirala precej višja mesečna obremenitev zaradi okoli 20-odstotne rasti vrednosti švicarskega franka proti evru.
France Arhar, prvi mož Združenja bank Slovenije, ne vidi podlage za sistemsko rešitev, saj je najem posojila osebna odločitev posameznika. »Ljudje so najemali tudi posojila za nakupe delnic Nove KBM. Še danes odplačujejo posojilo, premoženja pa praktično nimajo več. Nekdo, ki je leta 2007 kupil nepremičnino v Ljubljani, je lahko izgubil tudi polovico vrednosti naložbe. Bi morali tudi za te ljudi poiskati rešitev?« je pojasnil svoje stališče.
Uvozili hrup iz Hrvaške
Neizpodbitno dejstvo je, da so se ljudje, ki odplačujejo posojilo v švicarskih frankih, zaradi odločitve centralnih bankirjev iz Züricha znašli v sila neprijetnem položaju. Na položnici, ki jo morajo mesečno poravnati banki, je namreč danes lahko izpisan tudi 100 in več evrov višji znesek kot še pred nekaj dnevi. A kljub temu se zdi, da je populistični napad na banke, ki ga vodi Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS), nekoliko pretiran. Kje so bili zaščitniki potrošnikov, ko sta 6- in 12-mesečni euribor leta 2008 poletela v bližino 5,5 odstotka? Takrat se je s podobnimi težavami, kot jih imajo današnje žrtve močnega franka, soočilo precej več ljudi. Medtem ko so bila posojila v švicarskih frankih takrat še poceni, so se evrska nezadržno dražila. Vendar ni bilo ne zahtev po kritju izgub posojilojemalcev ne žuganja proti domačim bankam. Kot tudi ne proti Frankfurtu, kjer stoji Evropska centralna banka (ECB), glavni oblikovalec denarne politike na tem koncu sveta. Popolnoma jasno je bilo, da je vsak državljan odgovoren za lastno zadolževanje. Zgodba o posojilih v švicarskih frankih pa je dobila povsem nov medijski spin.
V ZPS očitajo bankam, da so s pomanjkljivim in zavajajočim informiranjem aktivno – kot vroče blago – tržile posojila v švicarskih frankih. Zlasti aktivnosti bank v tuji lasti, pri katerih so Slovenci najeli približno dve tretjini vseh posojil v švicarskih frankih, so bile v tistem času morda res nekoliko sporne, a so bile hkrati povsem zakonite. Nov zakon o potrošniških kreditih, ki je banke zavezal, da morajo potrošniku zagotoviti predhodne informacije o posojilu, je bil namreč sprejet šele leta 2010, ko večina bank v svoji ponudbi ni imela več posojil v švicarskih frankih. »Odziv ZPS je neustrezen in nestrokoven,« so ostri v Banki Slovenije.
»Dobili smo zgled v sosedstvu,« pa je Arhar komentiral burni odziv politike in ZPS. Na Hrvaškem je združenje Frank doseglo, da bo vlada za eno leto fiksirala tečaj pri 6,39 kune za švicarski frank. Vrednost kune bo za posojilojemalce v frankih umetno višja za več kot 15 odstotkov, izgube pa naj bi nosile banke. Zanimivo je, da se doslej še nihče ni obregnil v morebitno navzkrižje interesov hrvaških politikov, ki so skovali ta ukrep. V frankih ima namreč posojila več vidnih članov politične stranke HDZ, po poročanju časnika Večernji list pa naj bi se v frankih zadolžil tudi finančni minister Boris Lalovac. Od ukrepa, ki ga je pomagal skovati, bo imel torej neposredne koristi.
Ni osnove za pomoč posojilojemalcem
Lahko takšno pomoč pričakujejo tudi Slovenci? Ne. Že viceguvernerka Stanislava Zadravec Caprirolo je dejala, da takšen ukrep ni niti primeren niti potreben. Arhar pa ne vidi nobene pravne osnove za spreminjanje tečaja: »Kdo določa tečaj? Trg, ne Banka Slovenije.« Slovenija namreč nima svoje valute, v čemer se bistveno razlikuje od Madžarske in Hrvaške.
Če bi se vlada kljub temu odločila za ukrepanje, bi to lahko odprlo Pandorino skrinjico. Če država priskoči na pomoč posojilojemalcem v švicarskih frankih, komu bo morala v prihodnje? Bodo tudi posojilojemalci v evrih, ko bo začela spet rasti obrestna mera euribor, na katero je vezana večina posojil, lahko računali na pomoč? Vsako posojilo prinaša tveganja, bodisi za banke ali pa posojilojemalce, ki so podvrženi nenadnim spremembam v gospodarstvu, brezposelnosti, obrestnim meram, v primeru zadolževanja v švicarskih frankih pa tudi valutnim nihanjem.
Na ta je pozabilo več kot 10.000 Slovencev, ki so raje preštevali potencialne koristi pri najemanju posojil v frankih. Če je posojilojemalec, ki je leta 2007 najel 90.000 evrov 20-letnega posojila, banki plačeval mesečno 650 evrov, je podobno posojilo v švicarskih frankih (150.000 frankov) stalo posojilojemalca vsak mesec 100 evrov manj ali kar 24.000 evrov manj v 20 letih. Danes se mnogi z grenkim priokusom spominjajo dni, ko so jih banke »zmamile« v najem posojila v švicarskih frankih. Vendar hkrati ne smemo pozabiti, da so ravno cenejša posojila v frankih fizičnim osebam omogočila najetje večje količine denarja in posledično nakup želene nepremičnine.
Razkorak med stroški posojila v evrih in švicarskih frankih se je še povečal leta 2008, ko je 6-mesečni euribor zrasel prek 5,4 odstotka. Mesečni obrok zgoraj omenjenega posojila v evrih je poskočil na 705 evrov. V prihodnjih letih pa je sledil preobrat. Leta 2011, ob prvi močni rasti vrednosti franka, je posojilojemalec v švicarskih frankih plačal dobrih 100 evrov na mesec več. Pred dnevi se je ta razlika povečala že na dobrih 200 evrov. Mesečni obrok posojila v frankih se je od leta 2007 do danes podražil s 550 na 713 evrov.
Čeprav je številka grozovita, bi preračun prihrankov v prvih letih po najemu kredita verjetno pokazal, da posojila v švicarskih frankih do danes niso bila bistveno dražja od evrskih. In v prihodnje se vse lahko še obrne, v 10 ali 20 letih, kolikor časa mora večina še odplačevati dolgoročna posojila, se lahko valutni tečaji spet obrnejo. »Za dve desetletji vnaprej je težko biti pameten. Ga ni takega,« je dejal Arhar.
