Bienale oblikovanja (BIO), ki letos praznuje 50. obletnico in je zaživel v teh dneh, znova zastavlja vprašanje, v kolikšni meri zna slovensko gospodarstvo izrabiti potenciale domačega (ali ne nazadnje tujega) industrijskega oblikovanja, ki se ponaša s številnimi mednarodno nagrajenimi imeni.
»Imamo odlično zgodovino s kar nekaj izjemnimi posamezniki, oblikovalskimi centri in dosežki, ki so primerljivi v mednarodnem prostoru,« pravi Barbara Predan z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Med zglede prišteva podjetja Stol Kamnik, Iskro v Kranju, Meblo v Novi Gorici, Gorenje. Zlata doba je dala tudi zveneča imena, kot so Niko Kralj, Marko Turk in Oskar Kogoj.
Razlogov za vse redkejše »zgodbe o uspehu« je več. S krizo so številna podjetja začela varčevati pri razvojnih sredstvih. Posledično tudi oblikovalci vse bolj sodelujejo s tujimi in daljnovidnejšimi podjetji, za nameček pa so se začeli ukvarjati z lastnimi produkti, ki jih danes tudi s pomočjo spleta (Kickstarter …) veliko lažje pošljejo na trg.
Podatki potrjujejo pomanjkljiv stik med gospodarstvom in kreativnim sektorjem. Stroški oblikovanja predstavljajo manj kot en odstotek končne cene v skoraj dveh tretjinah slovenskih izdelkov, je pokazala raziskava Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER) o industrijskem oblikovanju iz leta 2012. Potrdila je, da so poslovno precej uspešnejša podjetja, ki vlagajo v industrijsko oblikovanje in dizajn, saj ustvarijo nadpovprečno visoke prihodke, dobiček in rast tržnega deleža. Slovenskih podjetij to očitno ne prepriča. Le sedem od stotih podjetij namreč obravnava oblikovanje kot strateško funkcijo podjetja, debela četrtina pa nima prav nobenih izkušenj z oblikovanjem.
Večina v oblikovanje ne vlaga
Kar 22 odstotkov podjetij, ki sicer vlagajo v razvoj, ne nameni niti evra za dizajn in oblikovanje, medtem ko vloži v oblikovanje manj kot en odstotek sredstev za razvoj skoraj 40 odstotkov podjetij. V skupino, ki nameni za oblikovanje in dizajn več kot pet odstotkov sredstev za razvoj, so na IER uvrstili le 15 odstotkov od 503 podjetij, vključenih v raziskavo. Vendar je pri tem treba upoštevati tudi dejstvo, da vsa podjetja ne vlagajo v razvoj. Skoraj dve tretjini jih za razvoj nameni manj kot pet odstotkov letnih prihodkov.
V Skupini Svilanit namenijo denimo za industrijsko oblikovanje in dizajn na leto približno dva odstotka prihodkov, ki so lani znašali dobrih devet milijonov evrov. Seaway vloži v industrijsko oblikovanje in dizajn skoraj tretjino letnih prihodkov. V Elanu, ki slovi po naboru svojih nagrad in je lani ustvaril 68 milijonov evrov prihodkov, pa namenjajo za industrijsko oblikovanje manj kot milijon evrov na leto.
Velikani se zavedajo pomena oblikovanja
Apple namenja za raziskave in razvoj na leto okoli 4,5 milijarde dolarjev, dobršen del tega zneska pa vloži tudi v industrijsko oblikovanje in dizajn. Prav ameriški velikan morda najbolje opiše ključno vlogo dizajna v gospodarstvu, saj mu je uspelo s strateško usmerjenim industrijskim oblikovanjem zagotoviti status nepogrešljivega spremljevalca vsakdana milijonov ljudi, s čimer si še danes pokori svetovno konkurenco. Ravno nezmožnost prilagajanja željam potrošnikov je hkrati pomenila zaton nekoč glavnega tekmeca Nokie.
Tudi Slovenci imamo konkurenčne izdelke, ki so plod načrtovanega razvoja profesionalnih oblikovalcev. Dovolj je, da se ozremo po Gorenjevih gospodinjskih aparatih, po Alpininih tekaških in smučarskih čevljih, Adriinih prikolicah in Elanovih smučeh, ki so jih vse oblikovali diplomanti ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. A posamični uspehi še ne pomenijo, da slovensko gospodarstvo s pridom izkorišča potenciale domačega (ali konec koncev tujega) industrijskega oblikovanja. Nemalo je zgodb, kjer so podjetja zaspala na lovorikah in z nezadostnimi vlaganji v dizajn zaostala za tujo in domačo konkurenco. Takšne zgodbe so spisala mnoga podjetja v nekoč cvetoči lesnopredelovalni industriji, eden od neslavnih primerov pa je tudi Mura.
Naročniki premalo zreli
Da so razmere v Sloveniji že dlje časa kritične, meni industrijski oblikovalec in predsednik Društva oblikovalcev Slovenije (DOS) Jurij Dobrila. V preostalem gospodarstvu po njegovem ni ljudi, ki bi bili sposobni presojati, kaj je dobro in vrhunsko, medtem ko se na redke izjeme ekonomija cele države ne more zanašati. To še kako dobro čutijo oblikovalci, ki težko pridejo do izkušenj in so delo prisiljeni iskati v tujini. »Če bi država resnično želela iz krize, bi to verjetno prvi zaznali oblikovalci. Zasuti bi bili z naročili, bili bi dobro plačani in v družbi cenjeni kot nekoč.«
Potencial slovenskega oblikovanja bi lahko bolje izkoristili tudi po mnenju Barbare Prinčič, letošnje nagrajenke mednarodnega tekmovanja A´ Design: »Ko bi le imeli več zrelih naročnikov, ki vedo, da je oblikovanje proces, v katerem morajo tvorno sodelovati vodstvo podjetja, marketing, tehnologi in oblikovalci, se veliko pogovarjati, eksperimentirati, prototipirati, popravljati, testirati in šele potem plasirati izdelek v proizvodnjo in na trg. Moja izkušnja je bila mnogokrat drugačna. Cilj po navadi ni bil nov izdelek, izboljšava, temveč kaj bomo novega pokazali čez dva meseca na sejmu.«
Težave se kažejo tudi pri pristopu podjetij k najemanju oblikovalca, kadar se zanj že odločijo. Nina Mihovec, direktorica podjetja WilsonicDesign, ki je zaslužno za podobo številnih uspešnih slovenskih produktov, pravi, da je v slovenskih podjetjih včasih opaziti pričakovanje, da bo oblikovalec z všečno obliko uspel rešiti pomanjkljivosti, ki izhajajo iz pomanjkanja predhodnega vsebinskega razmisleka. Oblikovalca tako povabijo k sodelovanju šele v zadnji fazi razvoja, ko izdelku manjka le še zunanji ovoj ali lupina. »Če je projekt zasnovan tako, potem večjih prebojev z izdelkom ni mogoče pričakovati.« Možnosti uspeha so večje, ko je oblikovalska skupina vključena že v začetnih fazah zasnove novega izdelka.
Nagrad ne znamo unovčiti
Slovenskim podjetjem, ki vlagajo v podobo svojih izdelkov, ob zglednih poslovnih rezultatih ne manjka niti oblikovalskih nagrad. Seaway je doslej dobil od 80 do 90 nagrad, vendar direktor Japec Jakopin pravi, da neposrednega vpliva na poslovanje nimajo. »Vendar so močna referenca, pomenijo namreč, da si konkurenčen in da izstopaš,« je dejal Jakopin, ki meni, da so nagrade najboljša reklama. »Ko dobiš nagrado, te hvalijo drugi, če delaš reklamo, pa sam sebe.« Tomaž Sešlar, direktor podjetja Impakta Les, ki je obudilo legendarne stole Rex Nika Kralja, pa meni, da je treba dizajn povezati v uspešno blagovno znamko, proizvod pravilno cenovno umestiti in ga tudi globalno tržiti. »Na tem področju smo Slovenci precej šibki,« je prepričan.
Alpina je doslej prejela kar nekaj nagrad za dizajn, toda njen direktor Matjaž Delopst meni, da izkoriščajo tovrstna priznanja za promocijo prej oblikovalci kot podjetja. Drugačno mnenje o tem ima oblikovalka Barbara Prinčič, ki pravi, da nagrada v Sloveniji ni pot do več dela, prej narobe. »Nagrad se pri nas ne splača obešati na velik zvon. Naročniki mislijo, da boš dražji, in praviloma bi tako moralo biti. Raje poiščejo oblikovalca, ki je poceni. V tujini je popolnoma drugače. Tam je nagrada odskočna deska. Naročniki pa nagrajeni izdelek maksimalno izkoristijo v promocijske namene. Tega mi ne znamo.«
