V Sloveniji so ponudniki bioplinarne potencialnim kupcem dolgo časa prodajali kot zgodbo o uspehu, ki jo je z obema rokama zgrabila tudi Nemčija, vodilna v svetu na področju uvajanja zelenih tehnologij. Toda bioplinarne so v tej državi politično in družbeno mrtev projekt, se strinjajo tako podporniki kot nasprotniki obnovljivih virov energije, civilna družba, stroka in politika. »Novih bioplinarn praktično ne gradimo več,« pravi dr. Patrick Graichen, direktor nevladne organizacije Agora Energiewende, ki raziskuje konkretna vprašanja in težave nemškega prehoda na obnovljive vire energije. Država je dala prehranski varnosti prednost pred biogorivi.
Nemci ukinjajo visoke subvencije
Nemška politika je letos subvencije omejila le še na tiste nove bioplinarne, ki za svoje delovanje uporabljajo poceni biomaso, torej organske odpadke in gnojevko. »Visoka povračila za uporabo kmetijske biomase v bioplinarnah z novelo zakona o obnovljivih virih energije ukinjamo,« je ob uveljavitvi sprememb 1. avgusta letos zapisalo nemško okoljsko ministrstvo.
Bioplinarne so v Nemčiji doživele preporod leta 2008, ko je njihovo število začelo skokovito naraščati (za dodatnih tisoč vsako leto) in se je v letu 2011 ustavilo pri 7175 napravah. Odtlej je njihova rast po podatkih nemškega statističnega portala Statista skromna. Lani je v državi delovalo 7850 bioplinarn s skupno močjo 3543 megavatov, za letos pa portal napoveduje njihovo povečanje na 7960 naprav s skupno močjo 3859 megavatov.
Presegli nemške vzornike
Kako je v Sloveniji, kjer so se ponudniki tehnologij za gradnjo bioplinarn – predvsem skupina Keter – v preteklosti sklicevali prav na Nemčijo in se z brezglavo gradnjo bioplinskih elektrarn, ki zdaj doživljajo finančni zlom, zgledovali po njej? V resnici so slovenski vlagatelji svoje nemške vzornike celo presegli.
Medtem ko so v Nemčiji gradili predvsem majhne bioplinarne, so pri nas rasle naprave z nazivno močjo 999 kilovatov (kW), razlog za to pa je preprost: subvencija za bioplin iz naprav, manjših od 1 megavata (MW), je daleč najvišja. Po podatkih družbe Borzen, organizatorja trga z električno energijo, sta med 21 bioplinarnami na biomaso, ki so v tem letu še prejemale podporo za proizvodnjo električne energije, zgolj dve večji od 1 MW, velika večina drugih ima nazivno moč 999 kW.
V Vučji vasi v Prlekiji je Marjan Kolar, eden od treh ustanoviteljev skupine Keter, zgradil štiri bioplinarne na enem mestu, vse štiri z nazivno močjo 999 kW, da bi torej spravil v žep kar največ podpore za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. V zadnjem času ta objekt bolj ali manj sameva. Na dvorišču še od septembrskih poplav ležijo gasilske cevi za črpanje vode, službenih avtomobilov z napisom Keter ni več videti pred zgradbo, balon na eni od kupol se je sesedel vase... Bioplinarne pod blagovno znamko Organica, zgrajene v režiji skupine Keter, zaradi finančnih težav pogosto menjavajo lastnike. Zamenjala ga je tudi bioplinarna Organica Jurša v Središču ob Dravi, ki je letos med vsemi tudi proizvedla najmanj električne energije in prejela vsega 19.000 evrov subvencij.
Neodplačani megalomanski krediti
Niti kilovata elektrike pa ne bo v omrežje nikoli prispevala bioplinarna Petač iz Zgornjih Pirnič pri Medvodah, prav tako zgrajena pod patronatom družbe Keter, a v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, zato so jo začeli inšpektorji sredi letošnjega septembra rušiti. Investitor bi moral to črno gradnjo odstraniti že pred tremi leti, zdaj namesto njega to počne država. Ob začetku rušenja so na inšpektoratu za promet, energetiko in prostor napovedali, da bodo objekte morda odstranjevali več tednov, minili so že dobri trije meseci, a dela še vedno niso končali. Za zdaj so odstranili vse, kar je bilo nad zemljo, ostali so jim še rezervoarji v zemlji. »Upam, da bo ta zgodba v poduk vsem morebitnim novim črnograditeljem in tudi bodočim investitorjem, ki bi se naložb lotevali na podlagi prijateljskih kreditov in subvencij, ki so na koncu breme davkoplačevalcev,« ob tem razmišlja eden od krajanov Pirnič.
Slovenska bioplinska zgodba je namreč neverjetna tudi po megalomanskih kreditih, ki sta jih v ta namen velikodušno podarjali državni banki (NLB in NKBM), kreditojemalci pa jih niso sposobni vračati. Tomaž Poje, strokovnjak za bioplin, zaposlen na Kmetijskem inštitutu Slovenije, nam je pred časom dejal: »Ko Nemcem in Avstrijcem povemo, da pri nas stane gradnja bioplinarne z močjo enega megavata od 5 do 6,5 milijona evrov, so presenečeni. Ministrstvo za gospodarstvo je pred leti sicer postavilo referenčno ceno 3,8 milijona evrov, a so cene v praksi višje.«
Marjeta Kralj, Tatjana Pihlar
