Kitajska je največja svetovna izvoznica in največja proizvodna velesila, ki ima s 3200 milijardami evrov tudi največje devizne rezerve na svetu. Kljub temu izkazuje njena 150-članska delegacija te dni zanimanje za majceno Slovenijo. Snovalci teorij zarote, ki menijo, da imajo Kitajci v prtljagi na poti po podalpskem »raju« kovčke, polne denarja, in skrit namen pokupiti ter pokoriti si številna domača podjetja, so lahko pomirjeni. Kitajski obisk Slovenije ni prvi, in četudi se je v preteklosti večkrat glasno govorilo o kitajskem zanimanju za nakup Luke Koper ali Aerodroma Ljubljana, je dosedanje sodelovanje z velesilo z Daljnega vzhoda prineslo v Slovenijo vsega 19 milijonov evrov tujih investicij. Največja posamična je mariborski Tam Durabus. Kitajska je po vrednosti izvedla 40-krat več investicij v Bosni in Hercegovini, 45-krat več v Črni gori in kar 100-krat več v Srbiji.
Slovenci smo precej uspešnejši v sodelovanju na trgovinskem področju. Morebiti tudi zaradi »priliznjene« drže slovenske vlade, ki je v sporu zaradi nedovoljenih subvencij in dumpinških cen solarnih panelov stopila na stran Kitajske in »izdala« EU ter slovensko fotovoltaiko, kot se je tedaj izrazil direktor Bisola Uroš Merc. Blagovna menjava med Slovenijo in Kitajsko se je od leta 2008 do konca 2013 okrepila za 45 odstotkov, na več kot 750 milijonov evrov, raste pa tudi letos. Kitajska je osma največja uvoznica v Slovenijo, medtem ko slovenska podjetja izvozijo več blaga v 20 držav. Po poti Marka Pola so lani prodala za skoraj 127 milijonov evrov blaga.
V iskanju kitajskih partnerjev in vlaganj
Številni domači gospodarstveniki, ki se danes udeležujejo srečanja s Kitajci, upajo, da bo blagovna menjava med državama dobila nov pospešek, še večja želja pa je okrepitev tujih vlaganj iz Kitajske. »Iščemo strateškega partnerja, ki bi bil pripravljen vložiti v skupno podjetje. Želimo povečati zmogljivosti, saj ne moremo več zadostiti povpraševanju po orodjih,« se kitajskih milijonov ne bi branil Miran Šrot, direktor podjetja Emo Orodjarna, ki za kitajski trg že proizvaja en proizvod. V Duolu, ki proizvaja napihljive konstrukcije (balone), tako za šport kot kmetijstvo, vidijo na Kitajskem veliko novih priložnosti, še posebno pri projektih, kjer bi lahko uporabili znanje na področju filtracije zraka.
Slovenska podjetja imajo ogromno tehnološkega in strokovnega znanja, po katerem hlepijo mnogi, tudi Kitajci. Zato morajo biti še toliko bolj previdna pri sklepanju kupčij. Ni namreč naključje, da so se kmalu po množični selitvi proizvodnih obratov avtomobilskih proizvajalcev na Kitajsko po tamkajšnjih cestah začela voziti praktično identična vozila lokalnih proizvajalcev. Ob tem je kitajska vlada, ki se zaveda, da rasti ne more večno napajati z enormnimi investicijami in gradnjo »mest duhov« – v prvih desetih mesecih letos so vladne investicije dosegle 13-letno dno –, začela dovoljevati intenzivnejšo rast življenjskega standarda prebivalstva. Čeprav je še vedno poceni, kitajska delovna sila ni več tako cenena, kot je bila nekoč. Povprečna letna neto plača je v desetletju zrasla za več kot trikrat, na dobrih 6600 evrov, kar pomeni dražje proizvodne stroške. Veliko tujih podjetij si je tako našlo proizvodne lokacije drugod po jugovzhodni Aziji, nekatera pa so se celo vrnila domov. Med slovenskimi podjetji je že pred leti Kitajsko zapustil Danfoss, odšli pa so tudi velikani, kot so Yahoo, L'Oreal, Media Markt, Best Buy, Tesco, proizvajalec General Motors pa je svoj sedež preselil iz Šanghaja v Singapur, medtem ko je IBM že začel razprodajo dela svojega kitajskega premoženja.
Kljub temu ima velikost kitajskega trga poseben magnetizem. »Kitajska podjetja so lahko partner slovenskim podjetjem na vseh področjih, tako na dobaviteljskem kot prodajnem,« razmišlja o možnostih Gregor Benčina, predsednik upravnega odbora Skupine Jelovice, ki bi bila lahko s svojim znanjem in tehnologijo razvojno-tehnološki partner kitajskemu podjetju. Čeprav ohranja Intereuropa fokus na balkanskih trgih, si želi tudi obsežnejšega poslovanja s kitajskimi partnerji. Prve korake na najbolj dinamičnem svetovnem trgu pa so medtem že naredili v Studiu Moderni. »Naše ameriško podjetje je pravkar dobilo naročilo za vzglavnike dormeo za veliko kitajsko trgovsko verigo,« so dejali v podjetju Sandija Češka, kjer vidijo konferenco s predstavniki Kitajske predvsem kot informativno-spoznavni dogodek.
Kitajski pohod po Evropi
Marsikje po svetu in po Evropi so s kitajsko politiko in podjetji precej bolje seznanjeni. Kitajci so samo med letoma 2010 in 2012 okrepili svoje investicije v Evropi s 6,1 na več kot 27 milijard evrov. Danes je ta vsota ob upoštevanju evropskih držav, ki niso del EU, že precej bližje 100 milijardam evrov.
Kitajci so začeli na veliko vlagati v Evropo že med krizo. Na noge so pomagali postaviti marsikatero podjetje, krepko pa so sodelovali tudi v privatizacijskih postopkih držav, ki so zašle v finančne težave. V Grčiji so imeli Kitajci ob koncu letošnjega junija 4,4 milijarde evrov investicij, glavnino so vložili v transportni sektor, kot je denimo prenova pristanišča v Pireju. Za nameček so junija podpisali nov sporazum o 19 novih skupnih projektih, vrednih pet milijard evrov. Močno vlogo je odigral Peking tudi pri portugalski privatizaciji – kitajska podjetja so pokupila kar 45 odstotkov premoženja, ki je bilo na voljo. Kitajska ima na Portugalskem tako že skoraj pet milijard evrov naložb. Večino v energetskem sektorju, medtem ko je finančni konglomerat Fosun nedavno za slabih 500 milijonov evrov kupil 80 odstotkov portugalske zavarovalnice Caixa Seguros.
Kitajska namerava v prihodnjem desetletju v tujini uresničiti 1000 milijard evrov investicij, od tega velik del tudi v EU. Samo v Veliki Britaniji, kjer imajo Kitajci največ investicij, skoraj 19 milijard evrov, naj bi povečali vlaganja za več kot 130 milijard evrov. Verjetnost, da bi pokupili »polovico« Slovenije, pa ostaja precej majhna.