V Nadškofiji Maribor, kjer so po zlomu cerkvene finančne piramide in odstavitvi dolgoletnega nadškofa metropolita dr. Franca Krambergerja več kot tri leta hodili po robu bankrota, so se očitno le izognili najhujšemu. Po mukotrpnih pogajanjih z bankami upnicami, ki so jim grozile z zasegom gozdov, cerkva in eminentnih nadškofijskih poslopij v središču Maribora, naj bi v zadnjih dneh le dosegli dogovor.
Kleriki so bančnike prepričali o dolgoročnem reprogramiranju kar 26-milijonske nadškofijske obveznosti, v zameno pa so morali zastaviti vse premoženje nadškofije. Dokumenti razkrivajo, da so posojilno pogodbo sklenili z Banko Sparkasse v avstrijski lasti. Vodi jo Andrej Plos, nekdanji član uprave NKBM, ki je tudi sama globoko nasedla zaradi radodarnega financiranja cerkvenega poslovnega omrežja. V skladu z dogovorom mora nadškofija šele leta 2020 poravnati za 26,2 milijona evrov obveznosti, za kar bo morala plačevati šestodstotno letno obrestno mero.
Ali so v reprogram vključene tudi druge banke upnice, Sparkasse pa pri tem igra vlogo njihovega agenta, ali pa je avstrijska banka po novem edini financer nadškofije, še ni znano. Dejstvo pa je, da je bila nadškofija do vratu zadolžena pri najmanj štirih slovenskih bankah v tuji lasti, in sicer Sparkasse, Raiffeisen, BKS Bank in Unicredit.
Kupovanje časa za prenos na graško škofijo?
Dogovor, ki je nadškofijo odrešil stečaja in prisilne (raz)prodaje vsega premoženja, so sklenili le nekaj mesecev po ustoličenju novega ljubljanskega nadškofa Staneta Zoreta. V obubožani mariborski nadškofiji so pred novim letom napovedali, da bo letos tudi Maribor dobil novega vrhovnega cerkvenega poglavarja. Zdaj ko so presekali agonijo in finančne težave vsaj za nekaj let dali na stran, naj torej ne bi bilo več ovir za njegovo imenovanje.
Kljub vsemu bo novega mariborskega nadškofa čakalo polnjenje prazne blagajne in poplačilo starih dolgov. Ker nadškofija ni šla v stečaj, po katerem bi lahko v Mariboru povsem neobremenjeno nadaljevali pastoralno dejavnost, bo morala v naslednjih petih letih najti dodatna sredstva za vračilo 26-milijonskega bančnega posojila in okoli osem milijonov evrov obresti, skupno torej 34 milijonov evrov. Celotni proračun nadškofije, ki je v glavnem namenjen pastorali, naj bi namreč znašal vsega nekaj milijonov evrov na leto, od tega naj bi bilo darov vernikov za nekaj sto tisoč evrov. Ni pa izključeno, da so si z dogovorom zgolj kupili čas.
Za nakup nekaterih osrednjih cerkvenih nepremičnin v Mariboru naj bi se dalj časa zanimala graška škofija, kot smo poročali, pa bi ji pri tem pomagal neimenovani partner. Med drugim naj bi Avstrijci odkupili stavbo na Slomškovem trgu, znano kot zgodovinski sedež (nad)škofije, in Andreanum, v katerem domuje več cerkvenih ustanov, med drugim teološka fakulteta, morda pa tudi prostore škofijske gimnazije in dijaškega doma na Vrbanski. Dosedanji uporabniki naj bi nato te nepremičnine še naprej uporabljali. Zaradi bančnih izvršb sta bila sicer ogrožena tudi napol zgrajeni dvorec Betnava in samostan Studenice.
Za finančni zlom krivi lastni projekti
Čeprav je mariborska nadškofija zakopala bojno sekiro z bankami, je za to potrebovala nepredstavljiva tri leta. Finančne težave so se namreč začele v drugi polovici leta 2011. Takrat sta holdinga Zvon Ena in Zvon Dva razglasila insolventnost, kmalu zatem pa so nezmožnost poravnave bančnih posojil priznali tudi v nadškofijski družbi Gospodarstvo rast, ki je obvladovala oba finančna holdinga.
Zato so začele banke konec leta 2011 na sodišče vlagati prve izvršbe in se vpisovati na nadškofijskem premoženju, spomladi 2012 pa so ji blokirale še zadnji transakcijski račun. Sledilo je dolgotrajno in mučno obdobje, v katerem je slovenska Cerkev izgubila ogromno ugleda. Izbruhnila je namreč afera zaradi odgovornosti za največji stečaj v zgodovini Slovenije, za katerim je ostalo na desettisoče malih delničarjev, ki so izgubili delnice, skoraj pol milijarde evrov neporavnanih posojil, prenesenih na slabo banko, velika slovenska podjetja pa so se posledično znašla na lastniškem prepihu, med drugim Helios, Letrika, Cinkarna Celje, Mladinska knjiga Založba, TKK Srpenica in druge.
V nasprotju s prepričanjem v javnosti, da je nadškofijo potopila visoka izpostavljenost do obeh cerkvenih finančnih holdingov, so glavni razlogi za skorajšnji finančni zlom nadškofije njeni lastni projekti. Za poplačilo dolgov obeh holdingov je mariborska nadškofija jamčila za poplačilo le osem milijonov evrov posojil, medtem ko si je okoli 18 milijonov evrov izposodila pri bankah za izvedbo infrastrukturnih projektov, kot je prenova kompleksa stavb na Vrbanski.
Tomaž Modic
