Spopadi v Ukrajini, Siriji, Libiji in predvsem v Iraku, ki skriva v svojih tleh ene največjih zalog surove nafte, bi bili v običajnih razmerah dovolj, da bi države nervozno pregledovale svoje zaloge surove nafte. Nemirom na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki običajno sledi rast cen tekočega zlata, vendar se tokrat dogaja ravno nasprotno. 159-litrski sodček severnomorske nafte brent se je v zadnjih dveh mesecih pocenil za skoraj devet odstotkov, s 112,6 na komaj 103 dolarje. Enaka količina teksaške nafte pa stane okoli 95,7 dolarja in se je v enakem obdobju pocenila za več kot 10 odstotkov.
Visoko znižanje cen surove nafte si je v danih razmerah mogoče razlagati na več načinov. Določen vpliv na cene je imela zagotovo prekinitev spopadov v Libiji, med katerimi so mirovale naftne vrtine. Svetovni trg je proti koncu junija preplavilo dodatnih 560.000 sodčkov nafte na dan. Čeprav so se spopadi medtem zopet začeli, se črpanje nafte ni nehalo, zaradi česar trgov dogajanje v severni Afriki ne zanima več pretirano. Drugi dejavnik so spopadi v Iraku, v katerih skupina islamskih skrajnežev ISIS kljub strahu mednarodne skupnosti in naftnih mogotcev še naprej neuspešno naskakuje največja naftna polja – tudi zaradi posredovanja ameriške vojske. Trenutno naj bi ISIS s črpanjem nafte dnevno zaslužil okoli dva milijona dolarjev, Irak pa proizvede 150-krat več nafte na dan – približno tri milijone sodčkov ali 3,3 odstotka svetovne proizvodnje.
Po prave razloge za izrazito zniževanje cen nafte se je tako treba ozreti čez Atlantik, v ZDA, ki je največja svetovna porabnica tekočega zlata. Po podatkih agencije za energetiko (EIA) delajo rafinerije v ZDA s polno paro, s kar 93,4 odstotka zmogljivosti. Proizvodnja nafte se je povečala za 177.000 sodčkov na 8,74 milijona sodčkov na dan. K temu je pripomogel tudi razcvet frakturiranja, s katerim Američani pridobivajo zaloge nafte, skrite v plasteh skrilavca. ZDA je posledično danes kar pol manj odvisna od tuje nafte, medtem ko proizvede dnevno največ nafte v zadnjih 27 letih.
Ni izključeno, da Američani pospešeno proizvajajo nafto tudi zaradi spora z Rusijo, katere gospodarstvo je močno odvisno od cene nafte. Zemeljski plin in surova nafta sestavljata kar dve tretjini ruskega izvoza in okoli polovico proračunskih prihodkov Moskve. Pri vsakem znižanju cen surove nafte za en dolar naj bi tako ruski proračun ostal brez 1,06 milijarde evrov davčnih prihodkov. Če bi nizke cene na trgu vztrajale ali se celo dodatno znižale, bi lahko Rusija ostala brez desetih ali celo 15 milijard evrov davčnih prihodkov.
ZDA ob tem očitno ne želijo šibiti Rusije le s večjo proizvodnjo nafte, ampak tudi z besedami. Nedavno je ameriški urad za upravljanje energije napovedal, da bo ameriška vlada prvič po letu 1983 dovolila analiziranje in raziskovanje atlantskega dna ob južni obali. To bi bila pomembna sprememba politike, Mehika naj bi tako že najemala zasebna podjetja za pomoč pri črpanju naftnih zalog, ki naj bi presegale 60 milijard sodčkov.
Kako velik vpliv imajo besede predstavnikov Washingtona na ceno nafte, kaže zgodovina. Leta 2008, ko je sodček surove nafte stal rekordnih 144 dolarjev, je tedanji predsednik George Bush dal enako obljubo kot urad za upravljanje energije. Cene nafte so nemudoma padle za osem odstotkov. Washington je leto pozneje še enkrat obljubil, da bo prekinil moratorij za globokomorsko vrtanje za nafto v Atlantiku. Cene surove nafte so se od izjave septembra 2009 pa do konca decembra znižale s 120 na komaj 66 dolarjev. Pri čemer je najbolj bizarno to, da se obljube še do danes niso uresničile.