Danes se Agrokorju izteče rok, do katerega bi se moral z bankami upnicami dogovoriti o refinanciranju posojil Mercatorju. Toda namesto da bi si lastnik Agrokorja Ivica Todorić po več dneh maratonskih pogajanj z bankirji segel v roke, so zahteve bank in pričakovanja hrvaške skupine še vedno zelo narazen.
Doslej se jim namreč po neuradnih informacijah ni uspelo dogovoriti še niti o višini obrestne mere, pogojih zahtevane dokapitalizacije Mercatorja in finančnih zavezah, ki bi jih moral slovenski trgovec izpolnjevati pod novim lastnikom. Ker se Agrokorju še ni uspelo dogovoriti z bankami, bo imel že jutri možnost odstopa od nakupa Mercatorja brez plačila enega samega evra pogodbene kazni. Skrajni rok za plačilo kupnine se sicer izteče konec junija. Toda če bi želel Agrokor ujeti ta rok, bi se moral z bankami dogovoriti najkasneje v roku dveh tednov, saj mu drugače rokov ne bo uspelo ujeti.
Da Todoriću zmanjkuje časa in manevrskega prostora, nakazujejo tudi informacije, da naj bi bili v hrvaški skupini vsaj navidezno pripravljeni »posvojiti« tudi pogoje reprograma posojil, za katere se je pogodila Mercatorjeva uprava. Ta se je namreč z bankami že pred meseci dogovorila za šestletni reprogram posojil in znižanje obrestne mere na vsega 2,5 odstotka. Toda ta dogovor po naših informacijah vključuje tudi poseben pogoj, po katerem bi moral Mercator v primeru spremembe lastništva nemudoma poplačati za okoli 200 milijonov evrov posojil. Za Agrokor je še bistveno bolj neugodna klavzula, po kateri bi se v primeru spremembe lastništva Mercatorju avtomatično zvišala obrestna mera. To bi namreč opazneje zarezalo v dobiček, ki ga namerava Todorić ustvariti pri nadaljnji prodaji združenega Mercatorja in Konzuma.
V dveh letih s prihranki do Mercatorja
Agrokor naj bi bankam upnicam sicer zatrjeval, da se bo v primeru neugodnega razpleta pogajanj od nakupa Mercatorja umaknil ter da pogodbe ne namerava ponovno podaljševati. Toda v tem manevru naši viri vidijo zgolj Agrokorjev pritisk na bankirje. Možnosti, da bi banke pristale na izsiljevanja Agrokorja, so tako zelo majhne. Bankirji se namreč zavedajo, da je preživetje visoko zadolžene hrvaške skupine odvisno predvsem od uspešnega prevzema Mercatorja.
Dokumenti ameriškega sklada tveganega kapitala Blackstone, ki nam jih je uspelo pridobiti, to le še dodatno potrjujejo. Sodeč po dokumentih sklada, ki se že dlje časa omenja kot eden izmed Agrokorjevih financerjev, bi namreč Todorić samo s sinergijami oziroma prihranki pri združitvi slovenskega in hrvaškega trgovca v vsega dobrih dveh letih lahko poravnal celotno kupnino za Mercatorjeve delnice.
Skupni letni prihranek združenega Mercatorja in Konzuma so namreč v Blackstonu ovrednotili kar na 120 do 145 milijonov evrov na leto. Po njihovih ocenah bi namreč lahko združena trgovca samo pri dobaviteljih na letni ravni privarčevala med 70 in 80 milijoni evrov na leto, pri čemer polovico tega zneska odpade na Mercatorjeve dobavitelje. Do devet milijonov evrov bi Agrokor prihranil tudi z zaprtjem nekaterih Mercatorjevih skladišč ter znižanjem cen logističnim podjetjem. Med 30 in 40 milijoni evrov prihrankov bi prineslo tudi zmanjšanje števila zaposlenih, kar v primeru Mercatorja pomeni od 1200 do 1600 delovnih mest manj. V Blackstonu pričakujejo, da bi lahko Agrokor polne sinergijske učinke izkoristil že v letu 2016. Toda kot opozarjajo, bo to odvisno predvsem od tega, ali bo Agrokorju v Mercatorju uspelo uveljaviti svoje poslovne prakse.
Namesto z denarjem s kuponi in salamami?
Prav uveljavitev Agrokorjevega načina poslovanja v Mercatorju predstavlja eno največjih tveganj za slovensko prehrambno industrijo in že tako skromno likvidnost našega gospodarstva. Hrvaška skupina namreč svojim dobaviteljem v povprečju račune plačuje šele po skoraj dvestotih dneh, pri čemer pa dobavitelji namesto denarja nemalokrat dobijo izdelke Agrokorjevih prehrambnih podjetij in Konzumove bone.
Primer turistične agencije Kompas (prek Adriatica.net je njen največji lastnik Agrokor), ki naj bi hotelirjem storitve za svoje goste namesto v denarju plačevala celo s salamami, vodami in drugimi izdelki skupine Agrokor, tako morda že kmalu ne bo več osamljen primer v Sloveniji. Poravnava računov brez denarnega toka ima za Agrokor velike pozitivne učinke. S tem si namreč povečuje prodajo, krepi tržni delež, nase veže kupce in obenem umetno znižuje dolgove. Toda na drugi strani ima to resne posledice za likvidnost hrvaškega gospodarstva, ki se je skrčilo že deseto zaporedno četrtletje. Na nenavadno dolgo obdobje recesije je pred kratkim opozoril tudi Mednarodni denarni sklad (IMF), ocene statističnega urada pa so pokazale, da so bile napovedi hrvaške centralne banke o okrevanju gospodarstva zgrešene. Na čedalje bolj nevzdržne razmere že več let neuspešno opozarjajo tudi številni Agrokorjevi dobavitelji, ki nimajo privilegija, da bi račune namesto z denarjem lahko poravnali kar s svojim blagom.