Miroslavu Flisarju, direktorju majhnega pomurskega podjetja Osem, ki zadnja štiri leta proizvaja Kekec pašteto, paradnega konja nekdanje Pomurke, je na včerajšnji dražbi blagovnih znamk propadle mesnopredelovalne industrije nasproti stala mogočna Atlantic Grupa Emila Tedeschija oziroma njena slovenska družba Droga Kolinska. Na Flisarjevo srečo in zadovoljstvo njegovih dvajsetih zaposlenih si v proizvajalcu Argete konkurenčne Kekec paštete očitno niso želeli dovolj močno. Od draženja so odstopili pri ceni 220.000 evrov, za kolikor jo je v Mursko Soboto odnesel vidno olajšani Flisar.
H Kekcu kmalu še Rožle, Pehta in Bedanec?
Blagovne znamke Kekec pašteta, Pomurka, Mip in Kraljica mortadela Gorica je na včerajšnji dražbi prodajal stečajni upravitelj družbe MIP DML Janko Maček. Kekec pašteta je edina delujoča. Leta 2011 jo je oživilo prav podjetje Osem, ki je vse od takrat zanjo plačevalo licenčnino, proizvajalo pa jo je v konzervnem obratu propadle Pomurke. Murskosoboško podjetje je imelo za Kekec pašteto tako predkupno pravico in za Flisarja je bilo dovolj, da je čakal, do kod se bo v boju, ki ga je z Drogo Kolinsko vodilo trgovsko podjetje Ahac Romana Moškotevca, povzpela cena. Izklicna cena, postavljena pri 100.000 evrih, se je zviševala počasi, vse do 200.000 evrov, ko je Moškotevc od draženja odstopil in je Kekec pašteta za trenutek pristala v rokah Droge Kolinske. Flisar je pri doseženi ceni uveljavljal predkupno pravico, predstavnik Droge Kolinske pa se je po petminutnem odmoru in telefonskem klicu vrnil z novo ponudbo, višjo za kar 20.000 evrov. Tudi to je Flisar izenačil, a v Drogi Kolinski niso bili pripravljeni ponuditi več in Flisar si je vidno oddahnil.
»V licenčnino in marketing smo doslej vložili že 500.000 evrov, še enkrat toliko smo vložili v proizvodni obrat,« je po dražbi dejal Flisar, ki se vloženemu milijonu ni bil pripravljen odreči kar tako. Kot je pojasnil, je bil za nakup blagovne znamke Kekec pašteta, katere tržni delež se je po njegovih besedah povzpel na 12 odstotkov, pripravljen odšteti tudi do 500.000 ali celo 600.000 evrov. »Iz Atlantic Grupe so nas obvestili, da nameravajo sodelovati na dražbi. Predlagali so nam, da bi proizvajali zanje po simbolni ceni, a bi izgubili 50 odstotkov proizvodnje,« je pojasnil Flisar, ki načrtuje zdaj nadgradnjo ponudbe. Pod znamko Rožle naj bi proizvajali piščančjo pašteto, pod znamko Pehta zeliščno in pod znamko Bedanec divjačinsko.
Mip in mortadela Gorica k Celjskim mesninam
Tudi glavni direktor Celjskih mesnin Izidor Krivec je dobil, po kar je prišel, to je blagovni znamki Mip in Kraljica mortadela Gorica. Novopečeni lastnik blagovnih znamk nekoč izredno cenjenih mesnih proizvodov s Primorske je že novembra lani prav tako iz stečajne mase propadlega mesnega imperija družine Volk kupil Mipovo pršutarno v Kobjeglavi. Koliko je zanjo po dogovoru z ločitveno upnico družbo KBM Leasing odštel, Krivec takrat ni razkril, prav tako je po včerajšnji dražbi zase obdržal podatke, koliko je bil pripravljen ponuditi za znamki Mip in mortadela Gorica. Dejal je le, da je pričakoval veliko srditejši boj in bil pripravljen »iti veliko višje«. »Stavim na dobre blagovne znamke in da se jih potrošnik dobro spominja,« je dejal. Prvi pršuti bodo v Kobjeglavi zreli že letošnjo jesen, kdaj je na trgovskih policah pričakovati mortadelo, pa Krivec ni želel napovedovati.
Blagovna znamka Pomurka je šla v roke podjetja Ahac iz Šentjurja, ki se ukvarja z veleprodajo pijač, za 350 evrov. »Blagovna znamka Pomurka je sinonim slovenskega, povezana je s Pomurjem in nostalgijo, zato smo se odločili za nakup,« je dejal Moškotevc.
Balant: Znamke delijo usodo podjetij
Stečajni upravitelj družbe MIP DML je vse blagovne znamke prodal znatno nad izklicnimi cenami, a hkrati znatno pod likvidacijskimi, ki jih je cenilka Irena Viher izračunala pred časom in so skupaj dosegle nekaj manj kot milijon evrov.
In kakšna sploh je vrednost slovenskih blagovnih znamk? »Odvisna je od tega, kako so te upravljane, sicer pa delijo blagovne znamke usodo slovenskih podjetij in z njimi se pogosto ravna kot svinja z mehom,« pojasnjuje eden najuspešnejših slovenskih oblikovalcev Boris Balant. »Z blagovno znamko je tako, da potrebuješ tri leta, da jo narediš, in tri mesece, da jo podreš. Sicer pa imamo Slovenci tradicionalno radi slovenske blagovne znamke, nanje smo zelo navezani in za nas imajo visoko vrednost,« je dodal. Po njegovem mnenju je večji problem ta, da slovenska podjetja ne delajo več novih blagovnih znamk. »Slovenski industriji se je zaradi ugodja, ki ji ga je ponujal jugoslovanski trg, dejansko zataknilo že v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko je storila veliko napako in ni sledila trendom. Imela je blagovne znamke, ni pa vlagala v brande,« pravi Balant in opozarja, da je prodaja blagovnih znamk le del širšega problema. »Je pa verjetno tudi nakup znamk v stečajih podjetij dober način, da prideš za malo denarja do blagovne znamke, v katero je bilo vloženega veliko,« je zaključil.
Včerajšnja prodaja blagovnih znamk Mipa in Pomurke je le ena v vrsti prodaj znamk propadlih ali prezadolženih slovenskih podjetij. Tako so blagovne znamke Droge Kolinske, nekoč dela Istrabenzovega imperija, že kupili nemški Dr. Oetker (regina, royal, citronka...), hrvaška Podravka (čokolino, čokolešnik), hrvaška Atlantic Grupa (argeta, cockta, barcaffe, donat mg...). Fructal in njegove blagovne znamke, ki so bile prek Pivovarne Union del skupine Pivovarne Laško, osiromašene zaradi propadlega menedžerskega prevzema Boška Šrota, je kupil srbski Nectar. Steklarna Rogaška, zastavljena za financiranje cerkvenega Zvona Ena Holdinga, je pristala v rokah ameriške skupine Waterford, Mercator je pristal v lasti Agorkorja, Radenska v lasti češke Kofole...
