Dan po tem, ko je švicarska centralna banka osvobodila tečaj švicarskega franka, povzročila ekstremno rast njegove vrednosti in s tem mobilizirala hrvaške in poljske posojilojemalce, se je na nastali položaj odzvala tudi Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS). Ministra za finance Dušana Mramorja in gospodarskega ministra Zdravka Počivalška je pozvala k sprejetju ukrepov, ki bodo zaščitili potrošnike in posojilojemalce pred valutnimi tveganji. »Pri pripravi ukrepov je treba upoštevati, da so potrošniki posojila večinoma najemali zaradi pomanjkljivega in zavajajočega informiranja bank,« je ZPS s prstom pokazala na glavnega krivca – banke.
»Po bitki so vsi generali,« se je na obtožbe ZPS odzval Mitja Gaspari, ki je bil guverner Banke Slovenije v času, ko so potrošniki na veliko sklepali posojilne pogodbe v švicarskih frankih. Čeprav je ZPS doslej resda večkrat opozorila na tveganja, povezana z najemanjem posojil v tujih valutah, je pred potencialnimi tveganji prva začela svariti prav Banka Slovenije. In sicer že davnega leta 2005, ko je evro še vedno vztrajno pridobival vrednost proti franku. »Zaradi razmeroma visoke nestabilnosti tečaja švicarskega franka je mogoča realizacija tveganj pri komitentih,« so tedaj opozarjali centralni bančniki. Leta 2008 se jim je pri opozarjanju javnosti pridružilo tudi Združenje banke Slovenije (ZBS) in prav te akcije so verjetno pripomogle k temu, da posojila v švicarskih frankih niso postala sistemski problem kot denimo na Madžarskem, Poljskem in Hrvaškem.
Danes imajo slovenska gospodinjstva v frankih sklenjenih okoli 10 odstotkov posojil. Na Madžarskem je znašal ta delež nekoč celo dve tretjini, na Poljskem dosega danes okoli 40 odstotkov, na Hrvaškem pa ima posojila v švicarski valuti okoli 60.000 ljudi. Padec vrednosti kune proti franku pa naj bi prizadel več kot 300.000 ljudi.
Kljub temu da so gibanja za zaščito potrošnikov združena v obtoževanju bank, je treba pogledati na težavo tudi z druge strani. Bankam je sicer res v interesu skleniti posel, vendar ne za vsako ceno. Cilj je, da posojilojemalec denar lahko vrne. »Tečaj je bil ugoden in ljudje so postali pogoltni,« se spominja Gaspari in dodaja, da so banke pri tem pomagale, saj so oglaševale posojila v frankih kot dobro naložbo. Z današnje perspektive je resnica prej obratna. Včeraj je bil evro vreden že manj kot frank, v dveh dneh je izgubil 18 odstotkov vrednosti, poljski zlot in hrvaška kuna pa sta izgubila po 19 odstotkov. Banke za to ne morejo nositi odgovornosti. Zelo verjetno pa so vsaj nekatere krive tega, da so posojilojemalcem slabo razložile potencialna tveganja. A na koncu velja, da se vsak odloči po lastni vesti, pravi Gaspari in dodaja: »Nekateri bi zdaj radi lastne napake zvalili na druge.«
Čeprav je tistim, ki imajo posojila v frankih, nedvomno težko, intervencije države ne gre pričakovati. Morebiti bodo posojilojemalcem nasproti stopili bančniki, kot se bo očitno zgodilo na Hrvaškem. Finančnemu ministru Borisu Lalovcu so včeraj obljubili, da bodo zaščitili posojilojemalce, izpostavljene frankom, in zanje skušali najti dolgoročno rešitev. Nekaj, kar bi dejansko morali storiti že pred leti, ko je švicarski frank prvič resno poskočil proti evru.