Objavljamo zgodbo o največji nasedli naložbi frankfurtske banke LHB na Hrvaškem. Gre za tamkajšnje podjetje Tutus gradnja, ki je gradilo stanovanjsko-poslovni kompleks v središču Zagreba, lani pa končalo v stečaju. Poročilo upravitelja razkriva, da imata LHB in Banka Celje do podjetja, ki je bilo v lasti Mira Vrlje, poslovneža domnevno sumljivega slovesa, za okrog 28 milijonov evrov terjatev. V ozadju zgodbe je operacija reševanja Vegrada Hilde Tovšak na račun državnih bank, ki jo je po naših podatkih vodil nekdanji član uprave NLB Alojz Slavko Jamnik.
Ko je decembra leta 2010 vrata odprl kompleks Kvaternik plaza v neposredni bližini Trga bana Jelačića, na svečanem odprtju ni manjkalo manekenk, nogometašev in drugih akterjev hrvaške jet set scene. A tudi glamur ni mogel prikriti lukenj, ki jih je v finančni konstrukciji projekta vedno bolj razgaljala kriza na nepremičninskem trgu. Podjetju Tutus gradnja, ki je projekt za skoraj 30 milijonov evrov leta 2008 odkupil od Vegrada, je uspelo v prihodnjih dveh letih prodati dobro polovico poslovnih prostorov in le tretjino stanovanj. Že v začetku leta 2013 je potapljajočo se barko zapustil še Miro Vrlja. Tutus gradnjo je po povezanih osebah prevzela britanska družba Abacel Investments, ki jo vodi Ekaterina Ostapchuk, poklicna upravljalka podjetij offshore. Zagrebško podjetje je končalo v stečaju, skupaj z njim pa sta nasedli tudi LHB in Banka Celje.
Banki obtičali v stečaju
Ti si vsaj za zdaj očitno ne moreta obetati pomembnejšega poplačila. Četudi je projekt končan, stanovanja in poslovni prostori pa naprodaj, se z vračanjem obveznosti močno zapleta. Iz dokumentov, ki jih je podpisal stečajni upravitelj Damir Mikić, je tako mogoče razbrati, da je Tutus gradnji lani uspelo vrniti le za dobrih pol milijona evrov posojil. Med lanskim julijem in decembrom je podjetje z najemninami ustvarilo slabih 79.000 evrov prihodkov in to poslovno obdobje zaključilo s 40.000 evri izgube. Več virov nam je v zadnjih dneh namignilo, da se s prodajo premoženja zapleta tudi zaradi Vrlje. Ta naj bi v ozadju še vedno vlekel niti pri projektu. Te informacije je Vrlja zanikal. »Že dve leti nisem več lastnik Tutus gradnje. Edini razlog za težave je zlom trga. Več za zdaj ne želim komentirati,« nam je pojasnil. Mikića nam ni uspelo priklicati.
Eno ključnih vprašanj v zgodbi je, kako je Vrlji, nekoč gostincu iz Krškega, sploh uspelo dobiti za skoraj trideset milijonov evrov posojil. Vrlja je imel v Sloveniji v lasti dve podjetji. Prvo (Veletrgovina Global) je od leta 2007 v stečaju, drugo (Fianma) je registrirano za strežbo pijač, a ne posluje. Od leta 2012 prav tako ni več lastnik družinske hiše v Krškem, nanjo je vknjižena hipoteka za posojilo v višini 385.000 evrov. Vpisal jo je podjetnik Franc Kočman, nekoč lastnik igralnice v Sežani, ki mu vlada Janeza Janše leta 2005 ni podaljšala koncesije. Kljub temu so v LHB in Banki Celje očitno ves čas verjeli, da bo Vrlja sposoben projekt dokončati in poplačati obveznosti. Še julija 2010, na vrhuncu kreditnega krča v Sloveniji, sta mu odobrili dodatno posojilo v višini 4,1 milijona evrov.
Kako so v LHB »zapirali« Vegradove hrvaške posle
Po informacijah iz več virov je bil Vrlja zgolj vzvod za manevre širših razsežnosti, natančneje reševanje Vegrada, ki se je prvi lotil projekta v Zagrebu. Njegova hrvaška družba je že leta 2004 s hrvaškim podjetjem Heruc, ki je v lasti tamkajšnjega tajkuna Dragutina Biondića, sklenila predpogodbo za nakup zemljišča v središču Zagreba. A v Herucu so si kmalu zatem premislili. Kljub podpisani predpogodbi po pridobitvi gradbenega dovoljenja zemljišča niso želeli več prodati Vegradu. Ta je nakup nato izsilil prek sodišča. Ko so se leta 2008 nad velenjskim gradbincem že začeli zgrinjati temni oblaki, so mu prišle na pomoč banke. Z njihovim denarjem je Vrlja od Vegrada odkupil projektno podjetje za gradnjo kompleksa in še dve podjetji na Hrvaškem, prav tako je plačeval tudi preostala gradbena dela. To je že pred časom za Dnevnik potrdil tudi nekdanji Vegradov izvršni direktor za gradnje Matej Košič.
Operacijo reševanja Vegrada naj bi vodil Alojz Slavko Jamnik, med letoma 2005 in 2008 član nadzornega sveta LHB, ki jo je do junija 2008 vodil Boris Zakrajšek, nasledil pa ga je Matjaž Jevnišek. Prav Jamnik, eden najvplivnejših slovenskih desnih bančnikov (z desnega političnega pola je kot nekdanja glavna tajnica krščanskih demokratov v Vegrad prišla tudi Tovšakova), naj bi zaradi previsoke izpostavljenost LHB v posel naknadno vključil še Banko Celje. Viri v tej banki so nam že pred časom potrdili, da je morala banka v minulih letih v več primerih sodelovati v projektih, ki so jih financirali v NLB. To potrjuje tudi seznam največjih »nasedlih« naložb Banke Celje, med katerimi je na prvem mestu Zvon Ena Holding. Tudi zanj je bil v NLB zadolžen Jamnik, sicer med letoma 2007 in 2011 predsednik nadzornega sveta Banke Celje. V NLB, lastnici LHB, in Banki Celje na naša vprašanja niso želeli odgovoriti, ker gre za podrobnosti iz poslovnih odnosov s strankami.
