“V start upu ni prostora za ego”

Naredili so domačo nalogo in preverili, ali kaj takega v svetu že obstaja, in ker niso našli ničesar podobnega, so se v popoldanskih urah lotili dela. Vsi so imeli namreč redne službe, a kaj kmalu ugotovili, da stojijo pred prelomnico – ali projektu posvetiti polni delovni čas ali pa ga počasi opustiti. Odločili so se za prvo možnost, tudi zato, ker so hitro našli vlagatelja in veliko časa za odločitev sploh niso imeli, pravijo.

Jure: Verjetno eno in drugo. Vsak si je želel delati nekaj drugačnega, ali je to podjetniška žilica ali pa le izziv, na koncu sploh ni pomembno.

Andraž: Vedeli smo, da ima ideja potencial, da se da iz nje veliko narediti. To vidimo tudi zdaj, ko prejemamo odzive uporabnikov. Pomemben je tudi čas, kdaj se lotevaš start upa. Težje je komu z družino sprejeti odločitev, da bo leto dni brez rednega dohodka, kot pa komu, ki je ravno končal študij.

Jure: Če tako gledamo, bi se tega lotili pet let nazaj, po drugi strani pa morda spet ne, ker ne bi imeli toliko znanja in izkušenj. Tako da je težko reči, je pa zagotovo mlajšim laže več tvegati.

Klemen: Skupnost start upov je zelo odprta, ljudje so pripravljeni pomagati, tudi mi zdaj že pomagamo drugim. Če pride kdo na novo, najde stik s temi ljudmi in zagotovo mu bodo svetovali. Je pa vse na tebi, vedno si odvisen od sebe.

Jure: Je pa tako, da četudi dobiš nasvet od izkušenih, denimo od Zemante, ki so res zelo odprti za pomoč, takih napak ne boš naredil, boš pa kakšno drugo. In jo moraš narediti, prav je tako. Da potem znaš delati po svoji vesti.

Andraž: Z lastnimi naložbami smo prišli do stopnje, da smo lahko izdelek »prodali«. Tudi vlagatelji so pozorni na to. Če si vložil svoj denar, vedo, da si stvar sposoben realizirati. Dejstvo pa je, da če ne bi dobili naložbe, danes ne bi bili, kjer smo.

Jure: Eno je tudi narediti produkt ali minimalno sprejemljiv produkt (MVP) in vstopiti na trg. Takrat se namreč ta šele začne izboljševati, tako na podlagi odziva uporabnikov kot tudi okolja oziroma konkurence. Če bi delali samo popoldne, bi bilo veliko težje in zagotovo še ne bi bili na tej točki. Potem sledi tudi vprašanje, ali bi v tem primeru sploh bili prva izbira uporabnikov, tako kot smo danes, če nas ne bi kdo prehitel, tako kot smo morda mi koga.

Klemen: Moraš se znajti. Usedli smo se in naredili seznam ljudi, do katerih smo lahko prišli in za katere smo vedeli, da vlagajo v podjetja. Sicer je tudi v Sloveniji precej skladov, inkubatorjev, tudi evropskih sredstev, ampak ne smeš biti omejen samo na Slovenijo. Moram pohvaliti tudi Andraža Torija in Boštjana Špetiča, ustanovitelja Zemante, ki sta naša mentorja. Večkrat rečeta, naj gremo pogledat v London, kakšen je resničen start up svet. Tam podjetje danes dobi pet milijonov naložbe, čez nekaj mesecev pa ga že ni več. In tudi mi se zdaj, ko iščemo novo naložbo, bolj ali manj povezujemo v Londonu. Želimo si namreč pridobiti večjo vsoto denarja, da bi lahko pošteno odskočili na trg.

Klemen: Imamo vlagatelja, ki nas popolnoma podpira, predvsem pa je bistveno, da je soustanovitelj. Zraven je od začetka, ker je tujec, se vidimo na dva meseca, ne mori nas s poročili, daje nam proste roke, predvsem pa nam bo zdaj pomagal pri iskanju nove naložbe.

Andraž: Naložba je super, ampak hkrati tudi velika odgovornost. Človeku, ki je veliko vložil vate, moraš pogledati v oči in upravičiti, kaj si naredil s tem denarjem. Ko prideš na sestanek, moraš imeti mirno vest in pojasniti, kaj, kako in zakaj si tako naredil.

Jure: Vedno potrebuješ kaj novega. To je zgodba, ki se nikoli ne konča.

Andraž: Prvo leto je bil večji poudarek na tem, da smo izdelek naredili, zdaj ko je osem mesecev na trgu, smo pozornost preusmerili na promocijo in trženje, z iskanjem svežega kapitala pa malo večji poudarek dajemo tudi finančnemu delu. Vedno se vrtimo okoli vseh ravni poslovanja.

Jure: Izdelek je dnevno najbolj živeča stvar in verjetno imajo vsi start upi občutek, da se z izdelkom ukvarjajo manj, kot bi si želeli.

Klemen: To je tudi razlog, da iščemo novo naložbo, da bomo lahko zaposlili več ljudi, na vseh ravneh. Brazilija denimo je za nas zelo obetaven trg, a trenutno tja ne moremo vstopiti, ker imamo premalo sredstev.

Jure: Razvoj podjetja bo vedno v Sloveniji. Sicer pa za zdaj najemamo pogodbe z lokalnimi predstavniki, ki vodijo neke vrste lokalno pisarno.

Andraž: Ko se bomo širili, bo zagotovo tja moral tudi del ekipe, da začutimo okolje in spoznamo lokalne prebivalce, ki bodo 24 ur na dan razmišljali o tem.

Jure: Na koncu prideš do tega, da je mreža stikov ključna na vseh ravneh delovanja podjetja.

Klemen: Leto in pol nazaj nismo vedeli nič o start up svetu, niti podjetništvu nasploh. Imeli smo srečo, igrali na prave karte in hitro dobili naložbo, ampak po kakšnem mesecu te zadene realnost. In se vprašaš, kaj pa zdaj. Zidaš hišo, zidak po zidak, se posvetuješ z dobrimi zidarji, ki jih v Sloveniji zagotovo imamo, veliko pa moraš narediti sam. Malto moraš zamešati sam.

Andraž: K sreči smo vsi trije z drugega strokovnega področja. Klemen je ekonomist, Jure »marketingar«, jaz pa tehnik. Tako je od prvega dneva jasno, kdo nosi odgovornost za katero področje.

Klemen: Ampak vsi delamo vse. Naslove smo si podelili, vsak ima en C (CEO, CTO, CMO, op. a.), ampak to ne pomeni, da Andraž, ki kodira, na koncu dneva ne bo odnesel smeti. Prostora za ego tukaj ni, dnevno se skregamo in spoprijateljimo.

Jure: Kot povsod, moramo tudi mi skrbeti, da so vsi profili reprezentativni. Ker smo profesionalno omrežje, stremimo k temu, da vsak, ki ga obišče, dobi takšen občutek.

Klemen: Igralec se vpiše, izpolni podatke, naredi svoj športni CV, potem pa ima na voljo nekaj orodij, s katerimi lahko stopi v stik z agentom. Te smo na drugi strani zaščitili z nekaj pogoji, kdo lahko stopi z njimi v stik. Z vsakim dnem se srečujemo tudi z novimi izzivi, eden od teh je denimo zaupanje v nogometno industrijo, predvsem v agente, med katerimi je veliko prevarantov. Drugi izziv je, da imajo tako nogometaši kot agenti visok ego, kar moramo prav tako upoštevati pri izdelku. Vsi mislijo, da so neodkriti messiji. Podobno je tudi z agenti ali ko kdo, ki ni prodal še nobenega igralca, ne more verjeti, kako mu nogometaši ne zaupajo, da jih bo pripeljal v Barcelono.

Klemen: To že počnemo in je ena naših konkurenčnih prednosti. Problem smo hitro prepoznali in smo se pospešeno lotili njegovega reševanja. Rešitev sicer še ni optimalna, lahko pa rečem, da smo pred prevarantskimi agenti zagotovo rešili vsaj sto nogometašev.

Jure: Zaupanje gradimo korak za korakom, za to potrebuješ čas.

Klemen: To je tudi nekaj, česar se slovenski vlagatelji ne zavedajo. V prekratkem času zahtevajo preveč. Naš vlagatelj pa se zaveda, da potrebujemo čas. Smo šele na začetku poti.

Andraž: Odvisni smo od naslednje naložbe. Če je ne bo, tudi finančni časovni okviri ne pomagajo. Odvisno je, koliko sredstev si bomo uspeli zagotoviti in koliko časa nam bodo dala ta sredstva. Če bi se pogovarjali pred letom dni, bi zagotovo precej stvari povedali drugače. Delamo korak za korakom, bližnjic ni.