V osmo gre rado

Pri Dobri teti dajejo poseben poudarek na individualnem razvoju osebnosti in sposobnosti otroka. V treh letih ima Dobra teta štiri enote v Kranju, ravno zdaj se posvečajo tudi širjenju po Sloveniji s franšizami.

»To je potrditev, da sta trud in neskončna energija, ki ju vlagamo v rast in razvoj naših najmlajših, videna in slišana. Zame je to zagotovilo, da je bila moja odločitev pred nekaj leti, ko sem stopala na takrat negotovo podjetniško pot, prava. S ponosom gledam na velikokrat težke preizkušnje, ki smo jih s pomočjo resnično izjemne ekipe in ob neskončni podpori svoje družine in najmlajših iz naših enot skupaj uspeli premagati,« je naziv mlade podjetnice leta pospremila Fleišerjeva.

Predvsem želja po zagotavljanju novih mest v vrtcih in drugačnosti. Najpomembneje se mi zdi, da otroci odraščajo v okolju, kjer so res ljubljeni in sprejeti. To je eno naših glavnih vodil in tudi vse naše aktivnosti so povezane s tem. To je bil glavni razlog za odprtje vrtca, poleg tega sem imela tudi sama majhna otroka in sem morda vse skupaj doživljala še bolj čustveno.

Ne, v prejšnji službi sem bila pomočnica direktorja v IT, saj sem po izobrazbi ekonomistka. Prej nisem v vrtcu preživela niti dneva, tako da je vse izhajalo iz materinske ljubezni in želje po spremembah.

Ogromno je birokratskih ovir. Zakonodaja in predpisi so zelo strogi, veliko je obiskov komisij in inšpektorjev. To je največji problem, so pa tudi druge omejitve glede financiranja, kadrovanja in podobnih zadev, ampak jaz vedno pravim, da kjer je problem, je tudi rešitev.

Iskreno povedano, sem vmes sedemkrat obupala. Ko bereš zakonodajo, ugotoviš, da nič ni izvedljivo. Osmič je bil očitno pravi čas. Poiskala sem ustrezen objekt, z nekaj delovnimi brigadami poskrbela za adaptacijo prostorov, nato smo pričeli z delom. Vlagala sem lastna sredstva, pri čemer moram poudariti, da mi je zelo pomagala družina. Nikoli v življenju si nisem sposojala denarja, ko pa sem začenjala s tem projektom, so morda drugi še celo bolj verjeli vame kot jaz sama vase. Prijatelji in družina so mi sami ponudili pomoč, kar je bila še dodatna potrditev, da sem na pravi poti.

Ko smo septembra 2011 odprli prvo enoto, smo imeli pet otrok, pri čemer je bil eden moj in drugi vzgojiteljičin. To pomeni, da smo šli v mesec s fiksnimi stroški v višini okoli 3000 evrov, prihodkov pa je bilo manj kot 1000 evrov. Ampak odločila sem se za določen standard in kakovost in pri tem tudi vztrajala.

Določila sem obdobje, v katerem sem bila pripravljena vložiti vse, kar sem imela, nato pa se pogovoriti sama s sabo, kako naprej. Na srečo so se stvari hitro obrnile na bolje in som februarja imeli že polne kapacitete prve enote. Smo pa z vzgojiteljicami naredile vse, da bi pritegnile pozornost staršev. Pripravile smo igrico za otroke in šle po igriščih, delile letake, hodile na dneve odprtih vrat…

Vrtec kot objekt ni pomemben, pomembni so ljudje, ki delajo v njem. Večji kot je sistem, težje je zagotavljati najboljše, lahko pa zagotavljam, da je vsako dekle – fantov žal nimamo, skrbno izbrano, poleg tega jih tudi izobražujemo in jim pomagamo z nasveti, hkrati pa puščamo veliko svobode, da lahko neomejeno in sproščeno delajo z otroki.

Zagotovo. To je eden od prvih stavkov na razgovoru za delo. Vzgojiteljici v skupini morata med sabo funkcionirati tako dobro kot mama in oče. Namreč, če nista v dobrih odnosih, otroci vidijo razdor in to ni vzor tega, kar jih želimo učiti.

Zaradi odpiranja novih enot so prihodki rasli precej strmo. Mislim, da smo zdaj dosegli maso, ki jo še lahko sami obvladujemo, ker pa vidimo, da naše delo prinaša spremembe pri vzgoji otrok, smo pričeli tipati za sistem franšize. Franšize bomo delili na podlagi povpraševanja, pri čemer bomo nudili znanje, ne bomo pa postavljali celih vrtcev. Kar nekaj deklet se je v teh letih že javilo in sem jim skušala pomagati, ker sem sama tolikokrat prišla pred zaprta vrata in prav je, da imajo priložnost postati vrtec, kot je Dobra teta.