Ponedeljek, 10. november:Odnos s kupci
Še vedno je največ zanimanja po našem, z Red Dotom nagrajenem »zvočnem stolu« ter sobi »Room in Room«, ki smo ju predstavili pod blagovno znamko Beatnik. Vsi v podjetju zelo dobro vemo, da bo takšnih in podobnih elektronskih pisem še veliko, preden bodo produkti zares zaživeli na novem trgu. Najbolj se razveselim (za nas) eksotičnih trgov, tokrat sta to Kolumbija in Avstralija. Zakaj pa ne? Trg je ves svet in prej ko bomo to spoznali, lažje bomo prodrli tudi na tiste najbolj oddaljene trge, ki pa vedno ponujajo zanimivo zgodbo in nove ljudi. Posel delamo ljudje in graditev odnosa s kupci je zelo pomembna. Četudi se ne dogovorimo o pogojih in cenah, še vedno ostanemo v stiku, saj nikoli ne veš, kaj te čaka pri naslednjem projektu...
Ob 11. uri se začne norišnica. Telefoni, elektronska pošta, usklajevanje terminov sestankov do konca leta. Že zdaj vem, da bo vsega preveč in bom kakšno obveznost moral prestaviti ali celo odpovedati. Trenutno so najpomembnejši novi projekti za skandinavske in nemške partnerje, ki morajo biti dokončani do konca leta, zato v razvoju skrbno sledimo terminskim planom.
Torek, 11. november:Splača se biti trmast
Torkovo jutranjo rutino prekine obvezen klic nemškemu potencialnemu kupcu. Zanimivo je, kako hitro lahko najdeš novega partnerja, če imaš iskren in dober produkt. Že zjutraj se razveselim pozitivnih napovedi. Trdo delo na sejmu se vedno povrne, tudi če moraš kdaj počakati nekaj let.
Pogovor me spomni, kako sem pred sedmimi leti prvič in precej na silo iskal kupce na Danskem. Trajalo je pet let, da nam je uspelo prodreti na skandinavski trg. In začetki so bili zares težki. Razumeti kupce, ki imajo čisto drugačne želje, kot sem bil tega navajen pri nas. Razpisne dokumentacije so zelo natančne in takoj je jasno, da so jih napisali strokovnjaki z več področij. Kar je na slovenskih razpisih nekaj strani dokumentacije, je na Danskem nekaj fasciklov. Tam mentalitete iskanja napak v razpisu ne poznajo. Tudi najnižja cena ni merilo za izbor. Naročnikom v javni upravi prepustijo, da med štirimi ponudniki izberejo najboljšega. Tako je treba prepričati veliko uporabnikov, da imaš dober izdelek. Letos smo jih prepričali veliko več, kot sem pričakoval, in tudi trma je prinesla uspeh.
Ob 10. uri v torek imamo z ekipo reden tedenski pregled vseh finančnih kazalnikov, proizvodnih in prodajnih planov, predelamo še nekaj tekočih zadev in odločitve so hitre in jasne. Vsi dobro vemo, kaj mora vsak od nas narediti. Malo več časa posvetim projektu, ki ga pripravljamo za stol Beatnik. Pomemben naročnik bo posebej izdelan stol predstavil na velikem sejmu, zato je nujno, da vse teče po načrtih.
Sreda, 12. november:Pomembne odločitve zahtevajo svoj čas
To je dan, ko naredim vse za nazaj. Zjutraj me preseneti klic, ki sem ga čakal tri tedne. Smo sredi največjega projekta in pogajanja ne gredo v pravo smer. Razočaranje pred tremi tedni je zamenjal zdrav razum. Ne hitim rad. Zaletavost se nikoli ni dobro končala, zato si pri pomembnih stvareh vedno vzamem čas za dober razmislek. Držim se načela, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, vendar pa mi okus hladne juhe prav tako ni všeč. Vse ob pravem času, kot so mi vedno govorili.
Pregledujem pogodbe. Členi so jasni. Če gredo stvari narobe, bo sranje. Logično, razumljivo, zato ne razumem nenehnega zapletanja, dodatnih zahtev in prekomernih zavarovanj.
Četrtek, 13. november:V poslu je pomembna iskrenost
Ko pridem v pisarno, me že nekdo čaka. Prvi od dveh italijanskih dobaviteljev se že pogovarja z ekipo. Res so odlični. Vedno poskrbijo, da imajo vse informacije in vse novosti. Tudi za ceno se vedno pogajajo. Mesečni sestanki z nekaterimi ključnimi dobavitelji so že ustaljena praksa, zato zaključimo v pol ure. Dogovorimo se za naloge do naslednjič in sestanek je zaključen. Učinkovito, včasih neosebno, odvisno od človeka, ki ti stoji nasproti.
Naslednji sestanek pa je precej drugačen. M. je prijatelj že vrsto let, čeprav sva se spoznala poslovno. Prinese mi nekaj vzorcev, kot sva se včeraj dogovorila po telefonu, in pokaže nekaj čisto novih stvari. Prinese mi tudi stol, za katerega mi ponuja, da bi ga izdelovali pod našo poslovno znamko. Stol je oblikoval priznan angleški oblikovalec Roger Webb, vendar presenečen ugotovim, da vsega ne bodo naredili, kot je bilo obljubljeno v predstavitvi. Vseeno me zanimajo cene in kdaj bo vse pripravljeno.
Odidem v Cankarjev dom. Slovenski forum inovacij se je začel že dan prej, danes pa so me povabili na pogovor z njihovimi obiskovalci. Presenečen spoznam voditeljico, ki bo skrbela, da pogovor ne bo zašel, in skupaj se nasmejiva, saj sva se pred dvema dnevoma ravno dogovarjala za kavo.
V začetku prazna dvorana se hitro napolni, precej je mladih, kar me veseli. Uvod je odličen. Sogovornica pove nekaj podatkov, kar malo sem presenečen, saj nekaterih stvari nisem vedel o lastnem podjetju. Ne pregledujem lestvic, kje je kdo in koliko prometa in dobička ustvari, zato je bil podatek, da smo povsod top 10, kar veliko presenečenje.
Govoriva tudi o strahu pred neuspehom, kreativnosti, odločnosti, natančnosti in predvsem o iskrenosti. Verjamem, da le z iskrenimi produkti ali storitvami prideš do želenega uspeha. Ta pot je počasna, ampak po 12 letih se uspehi že kažejo. Najpomembneje pa je, da se zaposleni v podjetju tudi dobro počutijo.
Petek, 14. november:
Arhitekturni bienale v Benetkah
V organizaciji Kompetenčnega centra za design management se odpravimo v Benetke na Arhitekturni bienale. Prvič grem v Beneške vrtove iz Punte Sabbioni. Pot po vodi je vedno zabavna, čeprav nas ima večina v skupini raje jadrnice. Sonce, voda, zrak, svoboda pomislim, malo preden se ustavimo v prelepih vrtovih, kjer je letos prvi del Arhitekturnega bienala. Visoko vstopnino z lahkoto prenesem, saj vem, da je vsebina odlična. Navdušen nad odličnim pregledom osrednje razstave se odpravimo pogledat še nekaj paviljonov. Skoraj zgrešimo slovenskega. Res je nerodno skrit, pa vseeno poseben. Posvečen arhitekturi Ksevta z zgodbo Hermana Potočnika. Do zadnjega, tokrat hrvaškega paviljona, je še kar nekaj dobrih stvari, vendar je premalo časa, da bi si vse podrobno pogledali.
Pot nazaj je zaspana. Uničeni smo in vseeno imam polno glavo misli. Spet želja, da naredimo pomembno zgodbo, da postanemo prepoznavni. Pogovarjamo se predvsem, kakšna naj bo strategija. Nismo dovolj veliki, da bi lahko delali poceni izdelke za cel svet in to po navadi pod tujimi blagovnimi znamkami. Kreativna industrija je po mojem prepričanju tista, ki nas dolgoročno lahko pripelje do uspeha. Vendar je za prepoznavnost potrebna vloga vseh, stroke in industrije.
Sobota, 15. november:Tinine solze
Ni veliko koncev tedna, ki si jih lahko vzamem za lenarjenje. Prižgem računalnik in pregledam sporočila. Kar nekaj vabil na različne dogodke. Skušam si urediti urnik za naslednji teden, vendar mi je hitro jasno, da mi v četrtek ne bo uspelo biti na vseh dogodkih. Na Ptuju imamo prvo delavnico z dijaki v okviru Šole za LAJF, ki smo si jo zamislili pred letom dni. Dijakom želimo približati drugačen način učenja. Predvsem pa jih vzpodbuditi, da razmišljajo kreativno in da premagajo strah in uresničijo svoje ideje, sanje. Rezultati so izjemni. Letos izobražujemo tudi učitelje. To je poseben izziv, zato so priprave zelo pomembne.
Potrdim vabilo na fakulteto za šport, kjer bomo govorili o ergonomiji in kineziologiji. Povabil me je profesor, prijatelj iz mladih let, ko sem se aktivno ukvarjal s plavanjem. Vedno je bil šport pomemben del mojega življenja in povsod sem dobil veliko prijateljev, s katerimi sem še danes v stiku. Prižgem TV v trenutku, ko je drugi tek slaloma v Leviju. Tina vodi! Tina je izjemna športnica. Ko se odloči, zmaga. In to je tisto, kar loči dobre športnike od vrhunskih. Tudi sam pri zaposlovanju novih kadrov vedno pogledam, kaj ljudje počnejo v prostem času, ko dobim prošnjo za delo. V naši ekipi je kar nekaj vrhunskih športnikov, ki so v mladinskih in članskih letih tekmovali na najvišji ravni... Tina joka. Zmagala je. Uspehi vedno prinesejo močna čustva in to je znak, da je bilo veliko vloženega dela in predvsem kako težko je zdržati tak pritisk, predvsem takrat, ko iščeš motivacijo, zakaj sploh početi nekaj takega.
Nedelja, 16. november:
V načrtu imam ogled Bienala oblikovanja v Muzeju Arhitekture in oblikovanja. Ob 50. obletnici bienala so v muzeju pripravili prav poseben program in strokovnjaki različnih področij so poleg oblikovalcev preučevali, kako lahko družbi ponudijo nove izdelke ali storitve, Delo sem spremljal tudi od blizu, saj je kar nekaj kolegov delalo v različnih skupinah. Presenečen sem, da so izbirali zmagovalni projekt, saj so zame vsi zmagovalci, ki so pripravili končni prototip. Prebral sem že knjigo, ki so jo izdali ob odprtju razstave in natančno opisani procesi so poživitev suhoparnega strokovnega gradiva.
Nenadno povabilo na kavo prepreči vse načrte, vendar se ne obremenjujem. Zunaj je toplo in uživamo na zraku. Vsi smo še precej utrujeni od včerajšnjega dne. Klepetamo in komentiramo, kaj se je dogajalo zadnje dni in kako hitro prihaja konec leta. Toliko načrtov in tako malo časa.
