Drev: Uporabnik s pomočjo aplikacije odčita kodo in prikažejo se mu osnovni podatki o izdelku, denimo prehranska tabela, najbolj pomembno pa je, da lahko ocenijo izdelek in preverijo, od kod izvirajo njegove sestavine. Aplikacija izračuna tudi povprečno oddaljenost kmetij od tovarne, vidna pa je tudi pot mleka od kmetije do tovarne.
Na kakšen način pa pridete do teh podatkov?Drev: Povezani smo s proizvajalčevim informacijskim sistemom. Mlekarna s tem postane precej transparentna, kredibilnost podatkov pa nakazuje dejstvo, da so ti isti podatki na voljo tudi inšpektorjem. S tem sistemom torej proizvajalec pri potrošnikih vzpostavlja občutek varnosti in zaupanja v blagovno znamko.
Kako pa pridobiti tiste, ki mleko uvažajo? Jih lahko ta sistem nekako prisili, da bi tudi sami začeli uporabljati slovensko mleko?Drev: Takšne mlekarne morda niso naš primarni trg, ampak bolj proizvajalci z lokalnimi surovinami, zato se bomo za zdaj najbolj osredotočali na Italijo, kjer je denimo zelo priljubljen parmezan. Gre za geografsko zaščitene izdelke, ki morajo izvirati iz točno določene regije. Ta sistem je orodje, s katerim se proizvajalci ločijo od konkurentov, ki ne uporabljajo lokalnih surovin, ampak je njihovo prvo merilo najnižja cena surovine.
Levak: Po drugi strani pa ni ovir, da bi se v origintrail vključili tudi proizvajalci, ki sicer nimajo lokalnih dobaviteljev, ampak kljub temu nimajo težav z razkrivanjem, od kod surovine prihajajo. Ti verjetno niso prvi, ki bi se vključili v sistem, bodo pa verjetno tudi hoteli pokazati, da vedo, od kod prihajajo surovine.
Kakšne so sicer smernice transparentnosti proizvajalcev pri izvoru surovin?Drev: Izvor surovin je drugi najpomembnejši dejavnik pri nakupu prehrambnega izdelka. Prvi je seveda cena. Neka ameriška raziskava je pokazala, da potrošnik v 80 odstotkih primerov raje izbere sledljiv izdelek, v kolikor so cene približno enake. Potrošniki torej povprašujejo po hrani, za katero vedo, od kod prihaja. Tako je tudi pri nas precej govora o lokalni hrani, problem pa je, da je le pri enostavnih izdelkih, denimo pri solati na tržnici, mogoče zagotoviti, da kupec vidi, od kod ta prihaja. Pa še pri tem so včasih problemi.
Kje vidite svojo konkurenčno prednost?
Drev: V Nemčiji obstaja konkurenčna rešitev, ki pa je namenjena bolj enostavnim izdelkom, denimo jabolku ali kosu mesa, kjer je le en vir dobavitelja. Naša konkurenčna prednost pa je, da lahko prikažemo izvor kompleksnejših izdelkov, kjer je virov surovin več, hkrati pa se baza podatkov stalno osvežuje.
Nedavno ste zmagali tudi na beograjskem forumu investitorjev. Kaj to pomeni za širitev v tujino?Drev: Spoznali smo kar nekaj ljudi, ki nam pomagajo pri prodoru v Italijo in Avstrijo, kjer potrošniki veliko bolj zaupajo lokalnim proizvajalcem, zato je sistem primeren za njihovo tržišče.
Po izobrazbi sta sicer družboslovca, za katere nekako velja, da niso najbolj podjetniško usmerjeni. Kaj je vaju potegnilo v ta svet?Drev: Celotna ekipa za zdaj šteje pet članov. Midva s Tomažem se precej spoznava na prehransko industrijo in posel, drugi pa so programerji in oblikovalci, tako da smo precej heterogena ekipa. Sicer pa je res, da družboslovci niso ravno podjetniško usmerjeni. Raje bi delali v podjetjih ali kot višji svetovalci v javni upravi, ne bi pa bili podjetniki. Kar je na neki način tudi racionalna odločitev, ker je povprečna plača tam višja.
Levak: Moraš biti pripravljen delati 80 ur na teden samo zato, da ne bi delal 40 ur na teden. Čeprav je podjetništvo tvegano, ker si sam odgovoren za vse, je super delati tako. Imaš vpliv na razvoj izdelka in morda boš naredil nekaj, kar bo naredilo spremembo v svetu.
Celoten pogovor lahko preberete na www.gazela.com.
