Raziskovalci, ki niso pustili projekta na polici

Eden od soustanoviteljev podjetja je prof. Matjaž Mihelj, izumitelj te naprave. Tako da še vedno obstaja povezava s fakulteto. Drugi pa smo bili mladi raziskovalci v laboratoriju za robotiko. Če te podjetništvo zanima, začneš pridobivati znanje na tem področju. V pogodbi, ki jo podpišemo mladi raziskovalci, je sicer predvideno podjetniško usposabljanje, ampak to traja le nekaj ur, toliko da dobiš vpogled, sicer pa se moraš sam angažirati in prebrati kakšno knjigo. Primarno te mora podjetništvo zanimati.

Imamo predprodukcijski prototip. Imamo osem naprav, ki jih testiramo po različnih klinikah. Iščemo tudi investitorja, da bi lahko začeli proizvodnjo. Ker gre za medicinsko napravo, jo moramo najprej certificirati. Smo nekje na polovici tega procesa, pomembno pa je tudi, da smo napravo patentirali v laboratoriju za robotiko. Intelektualno lastnino smo odkupili od Univerze v Ljubljani, zdaj pa smo vložili še patentne prijave v ZDA, na Japonskem in Kitajskem ter v EU. To za sabo potegne precej stroškov, zato moramo poiskati strateškega partnerja, ki nam bo pomagal naprej.

Pogovarjamo se z dvema tujima investitorjema, eden od njiju je LaucHUB, o podrobnostih pa še ne moremo govoriti.

Z nekaterimi smo se pogovarjali, ampak bolj resni pogovori potekajo s tujima investitorjema. Za slovenske sklade tveganega kapitala morda še nismo dovolj zanimivi, ker smo še v tako zgodnji fazi in produkta še ne prodajamo. Semenskega kapitala pa je pri nas malo, čeprav imamo P2 in novi razpis SK200. To se sicer razvija, ampak mi smo morda malo bolj specifično podjetje, ki izdeluje medicinsko opremo, zato potrebujemo večjo vsoto semenskega kapitala.

Idealno bi bilo dobiti nekoga, ki lahko vloži denar, poleg tega pa ima še zveze oziroma pozna področje medicinske tehnike. Zagotovo poleg denarja potrebujemo tudi nekaj pomoči pri vstopu na trg.

Naš poslovni model predvideva dve različici naprave. Najprej želimo na trg poslati profesionalno različico, ki bo namenjena rehabilitacijskim institucijam, klinikam in zasebnim terapevtom, nato pa želimo napravo narediti dostopno vsem bolnikom po nevroloških poškodbah. Vsak bolnik gre po tako resni poškodbi najprej skozi proces rehabilitacije v rehabilitacijskih ustanovah, dolžina procesa pa se po državah razlikuje. Znanstveno je dokazano, da je rehabilitacijo po kapi treba nadaljevati tudi, ko bolnik zapusti kliniko, ampak doma ni pod nadzorom. Pojavljajo se sicer rehabilitacijski roboti, ampak se cena začne nekje pri 100.000 evrih, tako da so dosegljivi le rehabilitacijskim ustanovam ali pa bogatim posameznikom. Naš cilj pa je ustvariti cenovno dostopno napravo, da bodo bolniki lahko doma izvajali vaje, sistem pa to beleži, tako da njegov napredek lahko spremlja tudi terapevt in oceni, kakšno vadbo naj bolnik nadaljuje.

Ne želimo iti v cenovno vojno ali na trg priti z najcenejšim izdelkom. Naša konkurenčna prednost je, da naprava omogoča vadbe, ki jih druge ne. Naprava sestoji iz treh senzorjev, eden je nameščen na nadlahti, drugi na podlahti in tretji v dlani. Gre za novost pri kombinaciji senzorjev in naša prednost je ta inovativna kombinacija stojne in programske opreme. Razvili smo algoritme, ki ocenjujejo gibanje človeka skozi rehabilitacijo, da je ta lahko hitrejša in bolj učinkovita. Ne gre za to, da je naprava boljša od terapevta, slednji bo vedno najboljši. Ne želimo nadomestiti terapevtov, je pa res, da naprava objektivno meri fizikalne parametre, ki jih človek ne more izmeriti. Tako da je s stališča ocenjevanja in napredka rehabilitacije naš sistem boljši, s stališča same učinkovitosti pa je dobro, da bolnik sodeluje tudi s terapevtom.

Precej. Pohvaliti moramo MESI, ki nam je lani odstopil del razstavnega prostora Medica, ki je eden največjih sejmov medicinske opreme. Tako smo lahko imeli nekaj sestankov, kar nam je veliko pomenilo. Sicer pa se med sabo bolj ali manj vsi poznamo.