Najprej uradna definicija dodane vrednosti, kot je zapisano na strani Statističnega urada Slovenije: Dodana vrednost je razlika med proizvodnjo v osnovnih cenah in vmesno potrošnjo v kupčevih cenah. Je razlika med vrednostjo proizvedenih blaga in storitev in vrednostjo inputov, ki so bili pri tej proizvodnji potrošeni v proizvodnem procesu. Po domače pa je to razlika med prihodki in stroški. Čim večja je razlika, tem boljše je.
In ker že vidim, kako se dvigajo glave z jeznimi pogledi in mislimi o človeškem pohlepu, je treba takoj razčistiti to temo. Dodana vrednost ali velika razlika je v redu, saj ljudje na normalnih trgih potrebujejo inovativne izdelke in so pripravljeni plačati tako ceno zanje. V tem ni nobene prevare ali neetičnosti.
Problem je drugje: večina podjetnikov, s katerimi se pogovarjamo, želi pravzaprav nadomestilo za plačo, ne pa dobička. Organizacija, ki bi najbolj ustrezala njihovi viziji, bi bilo neprofitno društvo. Je smiselno, da je naša ekonomija sestavljena iz neprofitnih društev in javne uprave? Ne bo šlo, ker manjka realna podstat gospodarstva z dodano vrednostjo. Ker smo v globalno odprti ekonomiji (čeprav jih precej misli drugače), se to ne izide. Konkurenčna podjetja imajo dobiček. V tekmi, kjer ima eno podjetje velik dobiček, drugo pa ne, je rezultat boja jasen že vnaprej. Več ko je dodane vrednosti torej, boljše je za podjetje.
Slovenska podjetja potrebujejo visoko dodano vrednost, ker so večinoma podkapitalizirana in je to najlažji način za postavitev podjetja na trdne temelje. Še več, taka ideja bo izjemno olajšala razvoj podjetja. To, da lahko na tak način podjetje postane gazela, bo stranska posledica. Poglejmo, zakaj:
1. Izdelki/storitve morajo biti v osnovi inovativni, če ne trg ne bi dovoljeval visoke dodane vrednosti. Ker so inovativni, je veliko lažje prodati oz. postaviti prodajno mrežo. In s tem že preskočimo močno oviro, ker Slovenci nismo ravno prodajalski narod.
2. Ker je po teh izdelkih močno povpraševanje, se je mogoče dogovoriti za dobre prodajne pogoje. 100-odstotni predujem, ko izdelek še ni čisto razvit, ni nemogoč. In zato ni (velike) potrebe po kapitalu. Podjetje lahko začnemo z zelo majhnim kapitalom, kar je spet odlično v primeru Slovenije, kjer je premalo kapitala na razpolago v začetnih fazah poslovanja podjetja.
3. Ker ima izdelek/storitev visoko dodano vrednost, lahko iz svojih prihodkov generira rast. Ni treba pridobivati dodatnega kapitala, ni treba hoditi na banke. Spet, v Sloveniji, kjer je premalo kapitala, bančni sistem pa v nezavesti, je to najboljša pot. Izognete se finančnemu sistemu in glavobolom, o katerih mi neprestano govorijo podjetniki, ki so zagnali podjetje pred nekaj leti.
4. Ker imate dovolj denarja, lahko sestavite najboljšo ekipo. Saj dejansko nihče več ne misli, da lahko sam postane številka ena na svetu? Ali da z najslabšo (najslabše plačano) ekipo lahko postane številka ena? Samo če podjetnik nabere nadpovprečne ljudi okoli sebe, lahko računa, da bo imel uspeh na dolgi rok na svetovni ravni.
5. Ker je dovolj denarja, lahko proizvodnjo zaupate podizvajalcem, sami se pa ukvarjate z razvojem in prodajo (ter nadzorom kakovosti). Osredotočeni boste na poslovne funkcije z najvišjo dodano vrednostjo. Podjetje bo veliko hitreje raslo, manjša bo potreba po kapitalu, večji bodo dobički.
In še malo o tem, kje najti ideje za te izdelke/storitve z visoko dodano vrednostjo. Večinoma gre za niše na trgu. V veliko primerih gre za tako majhen trg, da velika podjetja nimajo zanimanja za vstop. In ravno zato in zaradi vseh zgoraj naštetih dejavnikov lahko tudi ekipe z malo poslovnega znanja uspejo. Dodati je treba še en filter: ali je dodana vrednost dovolj visoka? In potem ste v pravi bitki.
