Bila sta finalista izbora Mladi podjetnik leta, prihodki podjetja strmo rasejo. Čemu pripisujeta ta uspeh, najbrž se tudi hamburger ne prodaja sam od sebe?

Ptičak: Mislim, da gre za celoto, od samega izdelka prek medijske izpostavljenosti, ki smo jo dobili že takoj na začetku, do naše storitve, ki jo vedno bolj hvalijo na družbenih omrežjih, predvsem na TripAdviserju in Foursquaru. Imamo dobre sodelavce, kar je zelo pomembno.

Pleterski: Smo drugačni. Odkar smo odprli Hood burger, se je našlo veliko posnemovalcev, ampak še vedno vsi ponujajo klasične pleskavice. Mi pa imamo hamburger, kakršen v resnici mora biti in ki je sestavljen po lastnem receptu.

Ptičak: Ko sva razvijala burger, sva ga pokušala in izpopolnjevala toliko časa, da je postal res dober. Vedno se je našlo še kaj boljšega, še zdaj poskušamo novosti, tudi pri načinu peke. Že malenkost lahko precej spremeni okus. Zato moraš biti vedno v procesu izboljševanja izdelkov.

Kako hkrati s povečanjem prometa še lahko sledite kakovosti produkta?

Ptičak: Zaenkrat s tem nimamo težav. Najpomembnejše je namreč, da sodeluješ z ljudmi, ki jim zaupaš. Midva imava v ekipi tudi družinske člane in pomembno je, da sestavine pripravlja nekdo, ki ima isto vizijo kot midva. Tako se lahko midva ukvarjava z drugimi stvarmi, ampak je enako, kot če bi bila v kuhinji in bi hrano pripravljala sama.

Kaj menita, kako pomembno je strankam to, da sestavine kupujeta pri lokalnih dobaviteljih, da je okrepčevalnica narejena iz recikliranih materialov, da je celoten koncept podjetja tudi trajnostno naravnan in družbeno odgovoren?

Pleterski: Veliko jih niti ne ve, da je vse lokalno, tako da bomo prepoznavnost tega še gradili. Pred kratkim smo postavili tudi spletno stran, na kateri predstavljamo vse te elemente, ampak zagotovo je okus hamburgerja prva stvar, ki pritegne stranke, in tudi mora biti tako. Seveda je pomembna tudi blagovna znamka, ki jo gradimo, ampak na koncu se stranka za ponoven obisk odloči zaradi hamburgerja in storitve.

Ptičak: Sva pa že na začetku stremela k temu, da bi imela vse lokalno. Zakaj ne bi imeli najboljših izdelkov iz lokalnega okolja, če so enako dobri ali celo še boljši kot tuji?

Kako sta se lotila posla, glede na to, da sta po izobrazbi ekonomista? Koliko vama je to pomagalo pri ustanavljanju podjetja?

Pleterski: Pomagalo nama je predvsem, da sva se prej že ukvarjala z drugim poslom, ki je spodletel, tako da sva se učila na napakah. Prej sva razvijala spletni portal za rezervacijo apartmajev, pri čemer sva delala napake, kot da ne bi nikoli hodila v šolo. Slabo sva preverjala potrebe trga, delala sva z miselnostjo, da bova uspela samo z dobro idejo. Nisva se kaj dosti spraševala, zakaj bi nekdo ta produkt kupil pri naju in ne kje drugje.

Koliko sta se ukvarjala z birokratskimi ovirami in zagotavljanjem raznih standardov?

Ptičak: Seveda so birokratske ovire, vendar to niti ni tolikšen problem, kot so potem finance.

Pleterski: Ustvariti moraš toliko prihodkov, kolikor imaš stroškov. Na začetku je to problem, ker moraš zgraditi bazo strank, kar lahko traja tudi nekaj mesecev, a imaš kljub vsemu že na začetku okoli 300 evrov fiksnih stroškov obveznosti do države ne glede na to, ali imaš promet ali ne. Če postaneš nelikviden, ti blokirajo račun pa si lahko samo rečeš: »Kaj pa zdaj?«

Ptičar: Četudi nisi ustvaril niti evra, moraš državi plačevati prispevke. Ne drži torej, da lahko posel ustvarjaš iz nič, vedno potrebuješ začetni kapital.

V začetku prihodnjega leta boste odprli že tretjo poslovalnico v Ljubljani. Kaj pa druga mesta, razmišljata o širitvi po Sloveniji, morda franšizah?

Pleterski: Veliko je povpraševanja po franšizah, ampak bomo šli po korakih. Za zagotavljanje kakovosti ne gre drugače, imamo pa ambicije in željo, da bi bil Hood burger kdaj postavljen tudi kje sredi Dunaja ali v katerem drugem tujem mestu.