Medtem je Mednarodni denarni sklad (MDS) znižal svoje napovedi za globalno rast s 3,4 na 3 odstotke, predvsem zaradi počasnega okrevanja Evrope, Japonske kot tudi počasnejše rasti razvijajočih se trgov, ki so svetovno ekonomijo »potegnili« iz zadnje krize. Po napovedih naj bi prihodnje leto Kitajska pri 6,3 odstotka beležila najnižjo stopnjo rasti v zadnjih 24 letih, prehitela pa naj bi jo njena soseda Indija, katere stopnja rasti naj bi dosegla 6,5 odstotka.

V preteklem tednu je prišlo tudi do tektonskih premikov na monetarnem področju: švicarska centralna banka je nepričakovano prenehala vzdrževati tečaj švicarskega franka z nakupovanjem evrov pri 1,2 franka za evro. Kar 29-odstotni padec je evro prikoval na najnižjo točko v zgodovini skupne valute, njene posledice pa so imele katastrofalne razsežnosti za posojilojemalce (predvsem na Madžarskem, Poljskem in Hrvaškem). Švicarske oči so bile pri tem nedvomno uprte v osrednjega bankirja Evrope in morebitno prelomno odločitev sveta ECB, ki bo zasedal danes. S kar 550 milijard evrov vrednim programom odkupovanja evrskih državnih obveznic naj bi ECB želela spodrezati deflacijo in spodbuditi rast, pri čemer morda ni odveč vprašanje, ali niso tovrstna prizadevanja nekoliko prepozna. Še več; poznavalci se sprašujejo, v kakšni obliki bo ECB pravzaprav uvedla kvantitativno sproščanje in kako učinkovito sploh bo (beri: ali se bo ECB pokorila volji nemške Bundesbanke, ki predvidoma ne želi, da ECB sama odkupuje obveznice). Morebitna objava nestandardnega monetarnega ukrepa bo nastopila le tri dni pred grškimi predčasnimi volitvami. Javnomnenjske ankete resda napovedujejo nekajodstotno prednost levičarski Sirizi, vendar se bo slednja precej naprezala ob sestavljanju koalicije, saj nima evidentnih zaveznikov v svojih protivarčevalnih težnjah. Prav negotovost pa je že nagnala strah v kosti investitorjem, ki so se znebili delnic grških bank in povečali povpraševanje po zlatu kot varnem pribežališču.

Ne nazadnje pa je na sončni strani Alp vprašanje nadaljevanja privatizacije in morebitnega drugega spiska privatizacije dodobra razvnelo Slovence, pri čemer se je Mencingerjevi peticiji proti privatizaciji kot razprodaji (s trenutno nekaj več kot 12.500 podpisi) prejšnji petek pridružila še peticija vračajočih se resetirancev, ki so naklonjeni privatizaciji (trenutno več kot 7770 podpisnikov). Podporniki prve napadajo druge, da delujejo iz neoliberalističnih vzgibov, drugi pa jim odgovarjajo, da so med podpisniki Mencingerjeve peticije tudi tisti, ki se nočejo odtrgati z državnih priseskov. V dolini šentflorjanski pač nikdar ne primanjkuje kamnov, ob katere se Slovenci ne bi mogli spotikati na svoji poti.