Najbolj je k rasti marž od začetka 90. let prispevala rast produktivnosti. V zadnjem času so svoje dodali nizki stroški obresti ter uspešen »slalom« velikih podjetij med različnimi davčnimi sistemi, ki jih podjetja spretno izkoriščajo za zniževanje dejanske davčne stopnje. Pomembna je tudi sprememba vpliva, ki ga ima posamezni sektor na ameriško gospodarstvo. 80 odstotkov vsega prirasta v maržah lahko pripišemo le štirim sektorjem: finančnemu, široki potrošnji, energiji in seveda tehnologiji. Zadnjemu gre pravzaprav levji delež vsega prirasta marž od 90. let dalje, ko se je sektor sploh pojavil v omembe vredni obliki. V letu 2015 bo sicer energetski sektor zaradi padca cen nafte negativno vplival na višino marž.
Ekonomska teorija nas uči, da visoke marže pritegnejo v posel nove igralce, posledično je konkurenca večja in marže padejo. Zanimivo je, da tega v tem ciklu ni. Ko se išče vzroke, zakaj je tako, pridemo do zanimive ugotovitve. Marže so sicer rastle, ne pa tudi donos na vložen kapital. Donos na kapital kljub rekordnim maržam ne dosega rekordne ravni. Vzroke lahko iščemo predvsem v tem, da podjetja investirajo vse več v opremo in vse manj v ljudi, saj je avtomatizacija v podjetjih vse večja, vse več je robotike, programske opreme… To zahteva visoka vlaganja in po drugi strani znižuje donos na vloženi kapital.
Kapitalski trg je torej rasel zaradi rekordnih marž. Tudi to ne drži. Delnice podjetij z nizkimi maržami so od leta 2009 zrasle v povprečju za 30 odstotkov več od tistih z visokimi maržami. In čeprav je bilo prelitega veliko črnila na to temo, je jasno, da visoka marža še ne pomeni, da take delnice rasejo hitreje od ostalih. Zato so tudi domneve o vrhu borznega cikla zgolj na podlagi visokih marž na zelo trhlih temeljih. Višina marž je po mojem mnenju slab pokazatelj, kam bodo delniški trgi šli v prihodnje.