Katarza grške tragedije (daleč) na obzorju?

V minulem tednu je prišlo do treh vidnejših dogodkov na stari celini. Cena surove nafte se je prvič po aprilu 2009 spustila pod mejo 50 ameriških dolarjev na sodček. Spričo čedalje glasnejših kritik denarne politike in naraščajoče nevarnosti deflacije v evrskem območju je prvi mož ECB Mario Draghi okrepil upanje vlagateljev na dodatne monetarne ukrepe v obliki odkupovanja obveznic. Ob tem je evro dosegel skorajda devetletno dno proti dolarju, medtem ko se je zahtevana donosnost državnih obveznic evropske periferije opazno znižala. Ne nazadnje grškemu parlamentu v treh krogih ni uspelo izvoliti novega predsednika države, zaradi česar so razpisali predčasne volitve konec januarja. Tudi ta razvoj dogodkov se je nemudoma odrazil na trgu, saj je grški delniški indeks ASE zabeležil 5,6-odstotni padec, zahtevana donosnost na grške državne obveznice pa je narasla za 100 bazičnih točk.

Nova stranka nekdanjega grškega premierja Papandreuja bo najverjetneje oslabila stranko Pasok, eno največjih krivk za trenutno grško tragedijo, naraščajoče nezadovoljstvo pa je voda na mlin levičarski Sirizi. Razmere je dodatno zaostrila nemška vlada, ki po neuradnih informacijah meni, da je grški izstop skorajda neizogiben v primeru zmage Sirize. Slednja namreč obljublja konec varčevalnih ukrepov, kot tudi (vsaj začasno) odplačevanje dolgov, mnenjske ankete pa ji pripisujejo 24 odstotkov glasov grških volilcev.

Možnost grške vrnitve k drahmi se ne omenja prvič, a vendarle drži, da sedanje volitve ne bodo razvnele tolikšnih strasti kot pred dvema letoma in pol, saj se trenutno apatični Grki bolj kot s politično negotovostjo ukvarjajo s preživetjem samim. Po šestih letih krize, 25,7-odstotnem padcu BDP, visoki brezposelnosti (ta naj bi dosegla kar 27 odstotkov, med mladimi celo 62 odstotkov), razkroju javnega zdravstvenega sistema in tudi propadu srednjega razreda je Grčija nazadovala v državo tretjega sveta. Nedvoumno je, da predpisano zategovanje pasu ni doseglo osnovnega poslanstva – torej znižati dolg, ki se v grškem primeru giblje okoli 177 odstotkov BDP – in da bo Grčija na poti do okrevanja trpela.

Težki časi terjajo težke ukrepe. Nekateri ekonomisti morebitnemu grškemu izstopu iz evrskega območja (tako imenovani grexit) že pripisujejo mnogokrat večje razsežnosti, kot jih je imel propad ameriške investicijske banke Lehman Brothers leta 2008. Ne nazadnje pa bi bilo za Grčijo nemara ugodnejše, da kljub koristim skupne valute zapusti evrsko območje, saj se previsoka cena odraža v oslabljeni rasti in splošnem zniževanju življenjskega standarda. Tomáš Sedláček, trenutno najbolj znan češki ekonomist, je v enem svojih govorov dejal, da je Grčija le korak pred drugimi in da je v težave zašla dvajset let pred ostalo Evropo. Upoštevajoč dejstvo, da Grčija ni edina evropska bolnica – naj samo omenimo Francijo, Italijo, Madžarsko, porast desničarske miselnosti in nenaklonjenost do priseljencev v severnih državah, kot tudi prihajajoče parlamentarne volitve v Veliki Britaniji in njen morebiten izstop iz EU – zgornja misel morda niti ni tako nezaslišana.