Pestro dogajanje so imeli tudi v drugem in tretjem najmočnejšem gospodarstvu. Kitajska je prejšnji teden prvič po dveh letih znižala obrestne mere, s čimer si prizadeva stabilizirati svoje gospodarstvo, Japonska pa je spričo (prehitrega) dviga prometnega davka znova zašla v recesijo. Japonski premier Šinzo Abe je že sklical predčasne parlamentarne volitve, ki bodo 14. decembra, nove monetarne spodbude tamkajšnje centralne banke pa bodo najverjetneje »podžgale« cene vrednostnih papirjev po vsem svetu.
Na stari celini Švica izvaja svojo različico kvantitativnega sproščanja, saj se trudi ohraniti vrednost 1,2 franka na evro, hkrati pa se pripravlja na »brettonwoodski« referendum o vezavi valute na zlato, kar bi lahko vodilo v vse prej kot zanemarljivo rast cene zlata. Po drugi strani je Evropska centralna banka (ECB) poleg programa odkupovanja kritih obveznic začela odkupovati instrumente s premoženjskim kritjem. To je vodilo k porastu cen obveznic držav v evrskem območju ter k rekordno nizkim donosnostim za države, kot so Španija, Italija, Francija, Irska in navsezadnje tudi Slovenija, katere donosnost je prav tako dosegla dno pri 2,29 odstotka. Na dan pisanja je evropska komisija obenem predstavila 300 milijard evrov vreden panevropski infrastrukturni načrt, s katerim želi zagnati rast in spodbuditi investicije, a ga je slovenski ekonomist Jože P. Damijan prikladno razglasil za »genialno neumnega« in kot »žalitev inteligence«. Vse glasnejši so namreč argumenti v prid nestandardnim monetarnim ukrepom v obliki kvantitativnega sproščanja, v primeru katerega bi Evropska investicijska banka izdala obveznice, ki bi jih nato odkupila ECB.
Tako OECD kot tudi evropska komisija sta Sloveniji napovedali relativno dobro rast: 2,1 oziroma 2,4 odstotka v letošnjem letu, za leto 2015 pa nižjo, 1,4- oziroma 1,7-odstotno rast. Temu bo leta 2016 ponovno sledila višja rast v višini 2,2 oziroma 2,5 odstotka. Tudi poročilo OECD Economic Outlook je jasno pokazalo, da države, ki niso uvedle evrske valute, rasejo hitreje. Razlog za to se skriva v skupni monetarni politiki in »pohabljeni« fiskalni politiki držav evrskega območja. Tudi šest let po krizi se namreč evrsko območje še naprej sooča z deflacijsko spiralo, rast pa je nižja v primerjavi s predkrizno ravnjo ter pod dolgoročnim povprečjem. V ta namen OECD svetuje, naj evrske članice, kot sta Francija in Italija, prenehajo s fiskalno konsolidacijo ter sprejmejo ukrepe za spodbuditev rasti. Še en zimzeleni napev, ki so ga mednarodne institucije začele prepevati nekaj let prepozno. Zdaj so na vrsti politiki.
