Preporod ameriške naftne industrije, ki smo mu priča v zadnjih letih in ki ga je spodbudil izjemen napredek v tehniki in tehnologiji, potrebni za izkoriščanje nekonvencionalnih zalog surove nafte in zemeljskega plina, je dobro pretresel globalne naftne trge. Glede na to, da povpraševanje ne sledi rasti ponudbe, se je med proizvajalci vnela prava mala bitka za stranke in se lani sprevrgla v cenovno vojno. Glavno vlogo v tej igri ima naftni kartel Opec, katerega 12 držav članic skupno proizvede več kot 40 odstotkov svetovne količine surove nafte. V drugi polovici lanskega leta so se v kartelu odločili, da kljub upadu povpraševanja ne bodo znižali ravni proizvodnje, zaradi česar je cena tekočega zlata začela strmo padati. Glede na to, da imajo glavne članice kartela bistveno nižje proizvajalne stroške od konkurence, si lahko privoščijo daljše obdobje nizkih cen nafte, pričakujoč, da bodo neugodne tržne razmere del konkurentov prisilile v izstop s trga. Strategija »dumpinga« naj bi bila predvsem usmerjena v ameriške nekonvencionalne proizvajalce, za katere se ocenjuje, da je meja rentabilnosti med 60 in 70 dolarji na sodček. Današnje cene za WTI (52 dolarjev) in brent (56 dolarjev) so že pod to mejo in samo čas bo pokazal, ali bo strategija »stradanja« obrodila sadove za Opec ali ne.
Po zadnjih izjavah iraškega ministra za energetiko nameravajo to strategijo nadaljevati tudi v letu 2015. Irak, druga največja članica Opeca, bo nadaljeval lani začeto povečevanje proizvodnje in izvoza nafte. Januarja naj bi izvozili 3,3 milijona sodčkov na dan, kar predstavlja najvišjo vrednost po letu 1980. Večji delež rasti izvoza gre pripisati nedavno sklenjenemu sporazumu z delno avtonomno kurdsko regijo, s čimer se je končal več let trajajoči spor glede pravic do izkoriščanja surove nafte in posledično delitve dobička od naftnih poslov v tej severnoiraški provinci. Sporazum Kurdom sedaj omogoča izvoz največ 550.000 sodčkov surove nafte do sredozemskega pristanišča Ceyhan prek naftovoda na iraško-turški meji, ki ga upravlja regionalna vlada Kurdistana.
Cenovna vojna na naftnih trgih se bo zelo verjetno negativno odrazila na cenah delnic energetskih podjetij, kot tudi na makroekonomskem stanju držav, katerih ekonomija temelji primarno na izvozu energentov. Za vse ostale pa nižja cena nafte in posledično vseh drugih energentov ne bi mogla priti ob bolj pravem času. Bravo, Opec!