Čeprav rezultati obremenitvenih testov bank v evrskem območju niso postregli s pretirano negativnimi presenečenji – deloma povrnjeno zaupanje bi se lahko odrazilo tudi v gibanju tečajev v prihajajočih tednih – se kar osem evropskih držav sooča z nevarnostjo »neizbežne črne luknje« v obliki deflacije. Situacijo dodatno zaostrujejo negativne napovedi za nemško gospodarsko rast kot tudi nemška obsedenost s politiko zategovanja pasu in njeno nasprotovanje uvedbi kvantitativnega sproščanja, kot ga poznajo v ZDA, Veliki Britaniji in na Japonskem.

Res je, da je ECB prejšnji teden odkupila za 1,7 milijarde evrov kritih obveznic na sekundarnem trgu, pri čemer ocenjujejo, da naj bi bila ECB v nadaljevanju pripravljena kupiti okoli sedemdeset odstotkov vseh tovrstnih inštrumentov na sekundarnem trgu. Vendar pa se glavni evropski bankir, Mario Draghi, ne more sam boriti proti težavam, ki Evropo še naprej potrpežljivo čakajo. Velja namreč, da niti denarna politika niti morebitne strukturne reforme (ki se jim uspešno izogibata tako Francija kot Italija) ne bodo dovolj za odpravo negotovosti v Evropi. Če upoštevamo zgolj dejstvo, da je Nemčija pet let zapored kršila pravila, določena v paktu o stabilnosti in rasti (ta klesti proračunski primanjkljaj pod 3 odstotke BDP), se vztrajanje pri fiksnem pravilu v kriznem obdobju zdi vse prej kot upravičeno. Še več – zdi se, da Evropa šele zdaj mukoma osvaja lekcijo, ki so se je ZDA naučile pred osemdesetimi leti v času velike depresije. Denarna in fiskalna politika morata delovati v soglasju za doseganje cilja cenovne in finančne stabilnosti. Fiskalna politika je nujna, saj se lahko s povečanjem državnega dolga ustvarijo nova delovna mesta, ki vodijo k rasti – ne pa da s politiko zategovanja pasu upamo, da bo rast nastopila kot stranski učinek.

Skrajni čas je torej, da Nemčija 'vodi ali odide' iz evrskega območja, če parafraziram investitorja Sorosa, in tako preseka krog deflacije, višanja donosa državnih obveznic perifernih držav (kot se je pred kratkim zgodilo v Grčiji), nizke gospodarske rasti ter višanja brezposelnosti (zaposlenost med mladimi v Italiji in Španiji je denimo že presegla 40 odstotkov). Ne nazadnje nas ta začarana spirala ponovno privede k pomanjkanju politične volje. Težko je namreč razumeti neutemeljene strahove Nemcev pred višjo inflacijo (ki bi v časih krize dopuščala večji manevrski prostor denarni politiki) kot tudi neusklajene interese in vztrajanje pri zakonskih določilih, ki se preverjeno ne obnesejo. Vsakemu, ki se zaveda, da vojska napreduje s hitrostjo najšibkejšega, je jasno, da je čas za spremembe že zdavnaj nastopil.