Morda ste današnji Butik Nedeljskega že prebrali, morda ga še boste – odvisno, na kateri strani začnete prebirati naš časopis. Današnji je zadnji, ki ga je Tone Fornezzi - Tof napisal kot 89-letnik. V teh dneh bo namreč njegova življenjska cifra še bolj ugledna, še bolj zaobljena, njegova večna energija pa nič manjša.
Kaj bo v prihodnjem Butiku? Počasi, počasi, ne prehitevajmo. Tega še Tof ne ve, saj besedilo snuje sproti, odvisno od dogodkov in navdiha. Izkušnje ima bogate, saj ga piše že več kot 53 let, od 17. januarja 1971, ko se je v Nedeljskem dnevniku pojavila rubrika Butique za pisalni stroj, takrat v precej manjšem obsegu kot danes.
»Začel sem jo objavljati v nedeljski izdaji Dela. A ni šlo gladko. Delov urednik Miro Poč je vsakič, ko sem v svoji rubriki zbodel kakega politika, tisti stavek prečrtal. Tovrstna satira takrat v osrednjem slovenskem časopisu, kot so se poimenovali, ni bila dobrodošla. Spominjam se, da je celo pisatelj Tone Svetina v nekem intervjuju dejal: 'Tale Tof s kanoni strelja na vrabce in s fračo na slone.' S svojimi dovtipi sem rad ošvrknil estradnike, kulturnike, športnike in tudi politike oziroma politični sistem, kar pa ni šlo skozi uredniško cenzuro. 'Ali boš objavljal moje tekste v celoti ali jih ne bom več nosil,' sem postavil uredniku ultimat, a ko je naslednjič spet vrgel nekaj mojih štosov ven, sem dojel, da tako ne bo šlo več naprej. Ob neki priložnosti sem se mimogrede potožil uredniku Nedeljskega dnevnika Miranu Sattlerju, pa me je povabil, naj pridem k njim, kjer da s tem ne bo nobenih težav. To sem tudi storil. No, in tole sodelovanje je trdno že več kot pol stoletja.«
»Komunista« v ameriškem oporišču
Tof je svojo rubriko vselej jemal izjemno resno. Kot svetovni popotnik, ki je obredel ves svet, je bil vsak teden pred izzivom, kako spraviti svoj tekst do uredništva Nedeljskega dnevnika. Dandanes v dobi sodobne tehnologije to ni nikakršen problem, včasih pa ...
»Ko sem bil nekoč v Centralnoafriški republiki, sem nenadoma ostal brez stika s Slovenijo. Bil sem že povsem obupan, kaj bo z Butikom, ko so mi znanci iz Slovenijalesa, ki je imel tam svoje predstavništvo, svetovali, naj se obrnem na nekega francoskega radioamaterja, ki je živel v tej afriški državi. A on slovensko seveda ni znal. Vseeno sva se znašla. Cel Butik sem napisal z veliki črkami in mu ga nanizal črko za črko, on pa je z morsejevimi znaki to sporočil kolegu v Ljubljani, ki je nato besedilo posredoval uredništvu,« se v smehu spominja Tof.
Pa to ni edina dogodivščina, ki jo je imel z Butikom. »Ko sva bila s Tomom Pleterskim z mopedi kot prva Slovenca na Grenlandiji, je bilo prav tako treba poslati Butik v domovino. Tam sva spoznala generala iz ameriškega oporišča na tem severnem otoku in on nama je pomagal, da sem tekst poslal v Ljubljano. Celo z vojaškim letalom, v katerem sva sedela kar na tleh, so naju peljali na Škotsko, da sva se lažje vrnila domov. Na začetku našega druženja je general vprašal, od kod sva, in ko sva povedala, da iz Jugoslavije, je zavzdihnil: ' O, bog, komuniste gostim v svojem oporišču!'«
Tof se je dobro znašel tudi ob obisku Kenije. Butik je spisal že tja grede v letalu. Po pristanku je poiskal potnike, ki so čakali na let v nasprotno smer, in enega od njih prosil, naj njegov tekst odda na pošto, ko bo prispel v Evropo.
Trikrat se je v vseh teh 53 letih vseeno zalomilo in Butik ni bil objavljen. Prvič je Tof zamudil letalo, drugič je umrl Josip Broz - Tito, v tretjem primeru pa ni jasno, kam je izginil njegov tekst, najverjetneje ga je založil urednik.
Pisal tudi za Avsenike
Tone Fornezzi seveda ni zgolj legendarni avtor Butika Nedeljskega. V svoji karieri je počel še marsikaj drugega. Slovence je zabaval na radiu, kjer ga je biksal Moped show, pa na televiziji, kjer je bil eden od pionirjev skritih kamer. Kot izvrsten rekreativni kolesar in smučarski tekač je idejni oče številnih športnih prireditev (maraton Franja, Trnovski smučarski maraton, Triatlon jeklenih, kolesarska dirka na Vršič), najrazličnejših akcij (Očistimo Slovenijo, Sto žensk na Triglav, Zlata nogometna selekcija, sestavljena iz znanih Slovencev), napisal je kar nekaj besedil za Avsenikove skladbe in za Franca Koširja ...
Tudi s priznanji se lahko pohvali. Prejel je Ježkovo nagrado za življenjsko delo, pa viktorja za življenjsko delo, Nedeljski dnevnik mu je podelil nagrado ambasador dobre volje. Osvojenih medalj s smučarskih tekem novinarjev niti ne more prešteti in ni čudno, da so ga leta 2000 na olimpijskih igrah v Atenah razglasili za najboljšega novinarja športnika na svetu. Ena glavnih nagrad pa je povezana z Butikom Nedeljskega. Organizacija za medije jugovzhodne Evrope (SEEMO) je Tofu kot uredniku z eno najdaljših uredniških karier na svetu pred leti podelila nagrado za življenjsko delo. »Na to priznanje me spominja zlati cekin.«
Ko se ozre v minula desetletja, ugotavlja, da so bili zlati časi za satiro v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je še vedno vladal jugoslovanski enopartijski sistem, a se je scena v Sloveniji že mehčala, tako da so Tofovi štosi tudi pri glavnih politikih šli skozi brez cenzure. »Ljudje so se takrat hahljali ob Butiku, zdaj, ko imamo Slovenijo politično tako razdeljeno, pa je vsak politični vic množici le delno zabaven: pol jih ploska, pol se jih zgraža,« ugotavlja.
Moti ga, ker je danes med mladimi novinarji in uredniki tako malo zanimanja za satiro. »Razen Nedeljskega dnevnika skorajda ni časopisa in revije, ki bi se bolj posvečal humorju in satiri. Vsi so nenadoma tako resni in tudi mladi očitno raje pišejo o škandalih, katastrofah, kot da bi snovali smešne tekste. Nedeljski dnevnik je bil vselej na strani zabave. Ne le moj Butik, na teh straneh sta se v preteklosti šalila že Vinko Šimek in Evgen Jurič, pa še danes Mitja Cjuha, Franci Kek ... Ko beremo rezultate raznih anket, vidimo, da si ljudje želijo razvedrila, beg od negativnih novic, a jim nihče ne prisluhne. Kar poglejte program javne televizije. En sam dolgčas in en sam pesimizem.«
Kot da se bojimo dobrih novic
Človek bi potemtakem mislil, da smo Slovenci zelo žalosten in turoben narod, toda Tone Fornezzi se s to tezo še zdaleč ne strinja. »Kje pa! Slovenci smo izjemno vesel narod. Samo primer Moped showa vam navedem. Ob sobotah, ko je bila oddaja na sporedu, so beležili, da ima milijon poslušalcev. Si mislite, koliko ljudi nas je poslušalo! Potem so jo politično ukinili, ko je Lojze Peterle pripeljal urednika iz Argentine. Želim povedati, da je satiro takrat poslušala množica ljudi. Torej se Slovenci radi smejemo, radi hecamo, kajne? Pozneje je navduševal tudi Radio Ga-ga in žalostno je, da Saša Hribarja, glavnega radijskega satirika zadnjih desetletij, ni več med nami. Bil je neponovljiv v svojih štosih in res ga pogrešam.«
Ko premlevamo humoristično sceno v Sloveniji, je Tof jasen: »Dober humor vselej pade na plodna tla. Da tako radi tarnamo in stokamo, so krivi tudi mediji. Novica o kraji, umoru ali političnih kregarijah bo v vsakem časopisu, na vseh televizijah in radijskih postajah, ko pa bo neki mlad literat izdal odlično pesniško zbirko ali kak znanstvenik ugotovil zelo pomembno stvar, tega ne boste našli nikjer. Se bojimo dobrih novic? Deluje, kot da imamo raje tragedije kot komedije, pa v resnici ni tako.«
Še in še brskamo po Tofovih spominih, ki nimajo ne konca ne kraja. Rdeča nit borca za dobro voljo, kot so ga pred leti poimenovali na eni od prireditev ob razglasitvi Slovenca leta, je njegova vez z Nedeljskim dnevnikom. Ob tem dvigne prst: »Moje delo pri Nedeljcu ni poklic, ampak način življenja.«
In preden bo naš Tof upihnil 90 svečk na torti, se spomnimo še na besede nekdanjega slovenskega predsednika na voščilnici izpred nekaj let: »Vse je minljivo, samo ti in cerkev sta večna. Tvoj Borut Pahor.«
Ni se zmotil. Vsaj kar zadeva Tofa, ne.
