Po projekcijah pristojnih služb se bo količina slovenskih odpadkov do leta 2035 povečala še za 12 odstotkov, enormno se bo povečala količina rabljenih baterij in elektronskih naprav. »Te dobrine se kopičijo in kopičijo, kupujemo z očmi in ne samo tistega, kar bi potrebovali. Odpadki so povezani z rastjo BDP. In dokler bomo živeli v takšnem blagostanju, je z odpadki treba računati. Ta krivulja se lahko prelomi navzdol šele, ko je v družbi res zelo visoka ozaveščenost glede varovanja okolja. To je doslej uspelo samo Skandinavcem, saj imajo drugačen način življenja. Pri nas pa na žalost na tem področju še vse brbota in cveti,« pravi sogovornica in skomigne, da se družbe brez odpadkov ne da uzakoniti.
V slovenskih in tudi drugih evropskih gospodinjstvih se pod kuhinjskim pultom smeti kopičijo hitreje, kot nam jih uspe odnašati. Če smo leta 2012 v Sloveniji pridelali povprečnih 362 kilogramov komunalnih odpadkov na prebivalca, smo jih deset let kasneje (2022) že 496 kilogramov. Po nekaterih podatkih vsako leto v smeti odvržemo 236 milijonov plastenk, tretjino vseh komunalnih odpadkov predstavlja odpadna embalaža. Za nameček so se vse akcije in precejšen trud, vložen v ozaveščanje o nesmiselnosti embalaže za enkratno uporabo, ob pojavu epidemije koronavirusa postavili na glavo. Znova smo na plan privlekli plastične vrečke, nosili rokavice, z dostavo na dom pa embalaži dali večkratni pospešek. »Na področju embalaže ponavljamo vajo,« prikima Podlipnikova.
Ob tem so vse pogostejše pobude, da bi tudi v Sloveniji uvedli kavcijski sistem za embalažo za pijače. Sistem vračanja plastenk in pločevink v trgovine nam je poznan iz Hrvaške, skupno ga izvajajo v 13 evropskih državah, v večini preostalih pa zanj sprejemajo zakonodajo ali so tik pred njegovo uvedbo. Tanja Bolte, direktorica direktorata za okolje na MOPE, pritrdi, da je Slovenija med državami, ki so glede tega najmanj odločene. Zahteva Evrope je jasna: do leta 2030 morajo države ločeno zbrati 90 odstotkov odpadnih plastenk, ali bodo to dosegle s kavcijskim sistemom ali kako drugače, je njihova odločitev.
Mnenja glede uvedbe so pri nas različna. Podpirajo ga v slovenskem združenju industrije pijač in trgovci, nasprotujejo pa mu komunalna podjetja, ki sedaj to embalažo prodajajo na trgu. Prepričana so, da z ločenim zbiranjem že sedaj dovolj dobro zbiramo odpadke in da je cilj z nekaj dodatnimi aktivnostmi na tem področju dosegljiv brez kavcijskega sistema. »Odločiti se bo morala država, izkušnje drugih držav, ki so to že uvedle, pa kažejo, da so zelo hitro dosegle ali se približale cilju 90 odstotkov ločeno zbrane odpadne embalaže pijač, ki bi jo Evropa rada dosegla do leta 2030. Trenutno čakamo podatke s terena in na podlagi njih se bomo odločili, kaj narediti,« pojasnjuje Tanja Bolte.
Prav tako na ministrstvu razmišljajo o prepovedi uporabe lahkih plastičnih vrečk, v katere potrošniki v trgovinah nabiramo sadje in zelenjavo. Čeprav je država leta 2019 prepovedala brezplačne plastične vrečke na blagajnah, nam podatek, da še vedno vsak Slovenec iz trgovin na leto prinese 82 plastičnih vrečk, ne more biti v spodbudo. Povprečen Belgijec jih namreč na leto porabi zgolj pet, Šved pa 16. V večini primerov gre za lahke vrečke, zato sta na mizi predloga, da bi te postale bodisi plačljive bodisi prepovedane.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika
Visoka politika na popevkarskih odrih
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako je na mednarodni ravni popevkarska Evrovizija vse bolj politična, na domači sceni pa imamo z izborom pevke Raiven očitno nov škandal, kako smo obiskali tržaško ribiško borzo, kamor grosisti pripeljejo ribe z vsega sveta, kaj je sporočilo razstave »Moja brazgotina, moje življenje« o ljudeh s presajenimi organi, kako je vlada pri digitalni preobrazbi povsem pozabila na starejše, ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
