In ko so ga novinarji zaradi tega okrcali, češ, kaj tako zelo rine v ospredje, če pa so njegove zasluge za naslov minimalne, jim je simpatični Brian povedal: »Morda lahko zdaj rečete, da nisem igral niti sekunde, ampak čez pet let boste to pozabili. Čez deset let bom še vedno prvak. Čez dvajset let bom svojim otrokom povedal, da sem bil v začetni peterki, čez trideset let pa jim bom verjetno rekel, da sem bil MVP.«
Ko sem prvič slišal to izjavo, se mi je zdela duhovita, danes pa se mi zdi to predvsem izjava nekoga, ki pripada moji generaciji. Brian je le dve leti starejši od mene in je očitno otrok svojega časa. Nam so namreč v otroštvu naši očetje med sprehodom po Ljubljani s prstom kazali na Iva Daneua ali pa Aljošo Žorgo in nam navdušeni šepetali, da je tisti veliki gospod svetovni prvak. In mi jih takrat nismo spraševali, koliko minut je ta veliki gospod igral in koliko točk je ta veliki gospod dosegel na odločilni tekmi proti Američanom. Svetovni prvak je bil pač svetovni prvak. In verjamem, da je tudi Brian na podoben način gledal člane šampionske ekipe Boston Celtics iz leta 1969 ali 1974.
