Danes svari pred nevarnostmi poti, po kateri je nekoč sam hodil. V ekstremistično gibanje so ga novačili že kot petnajstletnika v osemdesetih letih, ko se je pridružil skupini, ki naj bi se borila proti Irski republikanski armadi (IRA) in ki se je pozneje izkazala za podružnico ene najmočnejših neonacističnih skupin v Evropi.
Rasistična ideologija ga je postopoma prevzela; sovražil je levičarje, priseljence in državo ter se udeleževal nasilnih shodov po vsej Veliki Britaniji. Napredoval je do vodje zahodnega krila skrajnih desničarjev British Movementa, nato pa se je pridružil še militantni skupini Combat 18.
V »mehurčku sovraštva«, pravi, ni več videl resničnosti: sanjal je o svetu belskih enklav in »rasni vojni«. Toda po šestnajstih letih v gibanju je izgubil zakon in vero v svoje prepričanje. Prelomni trenutek je prišel, ko je po sestanku skupine videl, kako njegovi tovariši nadlegujejo temnopoltega moškega z ženo in otroki. »Nekaj je počilo. Postavil sem se med njih, družino spravil v taksi in vedel, da je to konec.«
Leta 2015 se je pridružil programu Prevent, ki se ukvarja s preprečevanjem radikalizacije, leto pozneje pa ustanovil organizacijo Small Steps, nato še Exit Hate, ki pomaga posameznikom zapustiti skrajna gibanja.
»Uporabiti moramo izobraževanje, sočutje in razumevanje,« pravi. »Poslušati moramo tiste, ki menijo, da jim skrajna desnica daje glas, in zapolniti ta prazen prostor.«
